Po dobrih dvajsetih letih je na celjskem magistratu spet zadonela nemška beseda.Prve nemške enote so v Celje prispele 11. aprila 1941. Navdušeno jih je pričakalo precej ljudi, prvenstveno domačih Nemcev in njihovih simpatizerjev, ni pa manjkalo niti ostalih radovednežev. Prihod in sprejem nemške vojske je dobro dokumentiran z vrsto Pelikanovih fotografij, posnetih večinoma ravno pred celjskim magistratom.
Poleg župana in njegovega namestnika je delovalo tudi 21 oddelkov oz. uradov.
Zlasti v prvih tednih okupacije se je pred mestno hišo marsikaj dogajalo. Teh dogodkov se živo spominja Miloš Mikeln (Mesto ob reki, 2008):
» Nemci so kmalu po zasedbi Celja priredili veliko vojaško parado. Seveda sem tudi to videl, mulci smo bili zmeraj pri vsem zraven, nič se ni zgodilo brez nas. Pred Narodnim domom in kasarno so v brezhibno ravnih vrstah stali mladi Germani, negibno, oholo, v zelenih uniformah in sivih čeladah. Po Prešernovi do magistrata so prikorakali najprej trije oficirji, živo jih še vidim, poglej, kako si enajstleten deček tako reč zapomni, srednji z bojno zastavo, druga dva ob njem z izdrtima sabljama, z njihovim lutkarskim paradnim korakom, noga iztegnjena predse skoraj vodoravno, kot leseni možici, ampak vse drugo kot leseni, živi, mračni, maščevalni. Pod magistratnim balkonom so zakričali nekakšen raport, nakar so z istim bobnečim korakom prešle četa za četo nekdanjo Prešernovo ulico, tedaj Adolf Hitler Platz, zavile pri Stermeckem desno na glavni trg in skozi Gosposko nazaj v kasarno.«
Nič manj ilustrativen ni Bruno Hartman (Na poti pride vse naproti, 2007):
»Teden po vkorakanju nemške vojske so v Celju priredili veliko slovesnost v počastitev tega dogodka. Poglavitno besedo pri tej manifestaciji so imeli dotedanji vodje celjskega kulturbunda in tisti ljudje iz nacističnega političnega aparata, ki so jih iz rajha poslali njim v pomoč in za vodstvo. Slovesnost je bila na večer pred mestnim magistratom. Vsenaokrog so plapolale nemške zastave s kljukastim križem, trg je bil bogato osvetljen z žarometi. Igrala je godba, pred magistratom in v bližnjih ulicah je bilo dosti ljudi. Z bratom sva si hotela vso reč ogledati od daleč. Zato sva se stisnila v Prešernovo ulico, k mesnici Jungerja, zadrtega Nemca. Ko se je slovesnost bližala koncu, je godba zaigrala nemško in nacistično himno. Z bratom sva stala in nisva storila ničesar. Tedaj je planil k nama nemški podčastnik in vsakemu primazal pošteno klofuto, ker nisva himen počastila z dvigom roke v nacistični pozdrav. Kričal je na naju, kako je treba ravnati in nama po sili vzdigoval roki. Izvila sva se iz gneče in ušla nasilnemu aktu državljanske vzgoje, ki sva si ga oba dobro zapomnila za prihodnost.«
Na predvečer Hitlerjevega rojstnega dne 1941., 20. aprila, so nemške oblasti v okupiranem Celju pripravile veliko slovesnost. Na tej svečanosti je eden izmed voditeljev celjskih Nemcev, dr. Gerhard May, poudaril, da je v preteklosti le redko v katerem mestu med Nemci in ostalimi potekala takšna ločnica, kot prav v Celju. Naslednji govorec, politični komisar za mesto Celje, Anton Dorfmeister, pa je razglasil, da »je bilo /Celje/ nemško še preden je bila odkrita Amerika«.