Leta 1932 je dr. Majerič v Ormožu, ob reki Dravi, na lastne stroške uredil tudi kopališče z bazeni in tuši. Za gradnjo kopališča se je odločil zaradi velikega števila ljudi, ki so prihajali na zdravljenje v sanatorij.
Kopališče – stalo je ob dravskem nabrežju, ob železniški progi tik pod ormoško bolnišnico – je bilo najprej zgrajeno iz lesa. Potem, ko ga je Drava med hudo povodnjo uničila, je dal Majerič iz betona zgraditi visok preusmeritveni zid (ta še danes varuje del mesta pred poplavljanjem Drave) in spodnji del kopališča, za kar je porabil nekaj vagonov cementa in drugega gradiva (Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, str. 667). Za gradnjo je dobil soglasje železnice in občine. Najprej sta bila zgrajena bazen za otroke in bazen za neplavalce, z betonskim zidom širine 1,20 metra in višine do gladine srednje visoke vode. Pretok vode je bil omogočen skozi dve odprtini. Tretji bazen za plavalce v dolžini 95 metrov in širini 12 metrov je bil razdeljen v dva prostora. Prvi prostor v dolžini 35 metrov je imel proti tekoči rečni vodi »pilotažno zgradbo s kamenskim ometom«. Drugi prostor je bil proti prosti dravski vodi omejen s plavajočimi drevesi v dolžini 60 metrov. Kasneje je bil veliki plavalni bazen v enem delu popolnoma ločen od dravske vode in se je vanj voda dovajala skozi filtracijske naprave iz dravske struge z električno sesalko. Tako so dosegli, da je bila voda v bazenu za 2 do 4 stopinje toplejša od vode v rečni strugi, saj se številni pacienti niso smeli kopati v mrzli vodi (ZAP, MOO, šk. 23, ov. 84, Gradbene zadeve 1932–1934). Del kopališča, namenjen kopanju otrok, je imel dotok le iz sosednjega bazena za neplavalce, zato se voda v tem bazenu ni menjavala s tokom. Svež dotok vode je bil mogoč le pri visokem vodostaju reke Drave, sicer je bilo treba bazen polniti. Bazen je bil v celoti betoniran, tla so bila gladka (ZAP, MOO, šk. 23, ov. 84, Gradbene zadeve 1932–1934, Odločba z dne 30/5–1932).
Kopališko poslopje je v dolžino merilo 26,7 metra. Zgrajeno je bilo nad gladino vode kot lesena zgradba na pilotih. Obsegalo je okrepčevalnico s pijačo in prigrizki ter 17 kopaliških kabin (ZAP, MOO, šk. 23, sgn: 84/18, Srezijsko gostilniško dovolilo v kopališču dr. Majeriča). Okrepčevalnico je vodila Majeričeva sestra Slavica (Alojzija) Vrbnjak. Ob koncu kopališkega poslopja sta bili žensko in moško stranišče. Kopališče je bilo proti železniškim tirom zagrajeno z žično ograjo na lesenih stebričkih. Vedno sta bila pripravljena tudi dva rešilna čolna z ustrezno rešilno opremo ter potrebna sredstva za prvo pomoč. Iz kopališča so vodile strme stopnice k betonskemu koritu, namenjenemu razkuževanju nog.
Kraljeva banska uprava v Ljubljani je za 16. julija 1932 določila strokovni ogled Majeričevega kopališča. V poročilu ob ogledu so zapisali, da je kopališče v splošnem zgrajeno »v smislu koncesijske odločbe kraljeve banske uprave II. No 9367/3 od 30. maja 1932 in tozadevnega projekta z manjšimi spremembami« (ZAP, MOO, šk. 23, ov. 84, Gradbene zadeve 1932–1934, Odločba z dne 25/6–1932). Kraljeva banska uprava Dravske banovine v Ljubljani je zato 19. avgusta 1932 dr. Majeriču posredovala odločbo, da s hidrotehničnega stališča in v gradbenotehničnem oziru ne obstajajo nobeni pomisleki in da kopališče odgovarja zahtevam tedanjega časa. Zato so sklenili, da se na temelju 70., 79. in 89. člena vodopravnega zakona za bivšo Štajersko izda naknadno gradbeno dovoljenje za spremembo naprave, za celotno vodno napravo pa obratno dovoljenje pod določenimi pogoji, ki morajo biti v točkah 5 in 8 takoj izpolnjeni. Ti pogoji so bili naslednji (Klasinc, 1988, str. 151):
1. Cela kopališčna naprava se mora vzdrževati v dobro uporabljenem stanju.
2. Posestnik naprave je odgovoren za vso škodo, ki bi nastala ob obrežju in drugim interesentom vsled obstoja te naprave.
3. V slučaju potrebne regulacije v tej progi mora posestnik naprave izvršiti vse potrebne spremembe na kopališču v svrho prilagoditve regulacijskemu programu na svoje stroške in sicer po navodilih in odredbah gradbenega vodstva in uravnave Drave.
4. V slučaju opustitve kopališčne naprave mora posestnik vse v strugo Drave segajoče dele odstraniti in obrežje spraviti v prvotno dobro stanje.
5. Oba rešilna čolna se morata opremiti z dvemi vesli, z 1 drogom in rešilno vrvjo 20 m dolžine. Pripravljen mora biti tudi vešč čolnar, ki je lahko obenem tudi kopališčni nadzornik.
6. Tlakovanje ob obrežju se naj izvrši po navodilih železniške uprave.
7. Skrbeti je za čistočo v vseh prostorih, pa tudi v okolici stranišča. Celici se naj označita z napisom.
8. Preko malega korita za oplakovanje nog je položiti primerno desko.
9. Oddelek za otroke, ki nima naravnega dotoka, temveč se mora umetnim potom polniti z vodo, je treba redno čistiti ter menjati vodo.
Razen tega so zastopniki direkcije državnih železnic postavili še naslednje zahteve (Klasinc, 1988, str. 152):
1. Tlakovanje obrežja Drave do srednje vode se mora izvršiti v dolžini celega kopalnega bazena, to je do km 39.102 proge Pragersko-Kotoriba.
2. Graditelj je napravil ograjo med kopališčem in progo v dolžini celega kopališča z vhodnimi vrati proti progi ob kopalni lopi. Ker pa prosi, da bi se v kopališčnem buffetu točile tudi lahko opojne pijače, se mu to dovoli le pod pogojem, da se odstranijo obstoječa vrata in podaljša ograja do novo postavljene brvi čez potok Lešnica, tako, da bo prost dohod na progo iz kopališča nemogoč. Za javno pot ob železniški progi mora graditelj zgraditi ob železniškem mostu v km 38.860 stranišče.
3. Za dohod v ograjen prostor kopališča se morajo napraviti stranska vrata iz obeh strani kopališča, od katerih dveh morajo biti ena na spodnji strani ob 20h zaprta.
4. Ker je stranka zgradila na železniškem svetu brv čez potok Lešnica nizvodno pod železniškim mostom, se mora pogoj za obstoj in vzdrževanje vnesti v najemniški reverz kopališča.
5. Dr. Majerič mora naknadno še predložiti načrt brvi in splošni situacijski načrt v štirih izvodih.
Svečana otvoritev kopališča se je izvršila 31. julija 1932. Na veselici, prirejeni ob odprtju kopališča, je igrala vojaška godba. Kopališče je bilo za tedanji čas na precej visoki ravni. Kopalci so lahko najeli kabine, si izposodili kopalke in brisače, shranjevali vrednostne predmete, najeli ležalnike in pedoline. Majerič je v številnih izjavah navajal, da se Ormožani še vedno raje kopajo v odprti Dravi kot v njegovih bazenih, da kopališče ni tako donosno, kot je pričakoval, da ima izgube zaradi popravil in da vsled tega ne more znižati cen. Kljub vsemu so njegovo kopališče lahko brezplačno koristili člani Sokolskega društva, vojaki in osnovnošolski otroci.
Ker si številni domačini kopanja v Majeričevem kopališču niso mogli privoščiti, je občinska uprava na pobudo ormoškega olepševalnega društva leta 1936 na obrežju Drave, od Denkovega mostu navzgor, uredila t. i. občinsko kopališče z lesenimi uticami in urejenim stopniščem za lažji in varen dohod v vodo. Kopališke kabine so bile sestavljene iz dveh utic, ki sta bili skupaj dolgi osem metrov in na sredini pregrajeni na žensko in moško stran. Javno kopališče je bilo namenjeno tako domačinom kot prebivalcem bližnje in daljne okolice. Bilo je brezplačno in tako dostopno tudi revnejšim prebivalcem. Tu se je kopalo veliko Ormožanov, še zlasti otrok. Po končani kopalni sezoni so morali stopnice in kabine odstranili (Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, str. 667).
Majeričevo kopališče je delovalo do leta 1942, ko so Nemci dr. Majeriča izgnali. Ker za kopališče ni nihče več skrbel, je propadlo. Danes so ohranjeni samo še deli nekdanjih bazenov, ostalo je preraščeno s travo in z grmovjem.