Pedagog in kulturni delavec
Po demobilizaciji se je leta 1921 zaposlil kot učitelj na tedaj petrazredni osnovni šoli v Guštanju, zdajšnjih Ravnah na Koroškem, blizu svojih Libelič, ki so se po nesrečnem plebiscitu 10. oktobra 1920 znašle v Avstriji, čeprav je večina prebivalcev vasi glasovala za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Z veliko vnemo se je vključil v prizadevanja vaščanov za priključitev Libelič h Kraljevini SHS. Skupaj s šolskim nadzornikom Rudolfom Mencinom (1879– 1963), po rodu iz Libelič, učiteljem Jankom Kuharjem (1890–1973), učiteljem v Črni na Koroškem in bratrancem Prežihovega Voranca, ter z libeliškim župnikom Antonom Vogrincem, ki se je zaradi preganjanja moral umakniti v Dravograd, je posredoval pri tedanji slovenski vladi. Na zahtevo vlade je razmejitvena komisija še enkrat pregledala rezultate glasovanja in ugotovila, da so se Libeličani na plebiscitu zares odločili za Kraljevino SHS. Tako so 30. septembra 1922 to koroško vasico uradno priključili k matični domovini.
V Guštanjuje Gačnik služboval kot učitelj od leta 1921 vse do leta 1951, vendar z vmesno štiriletno prekinitvijo zaradi izgnanstva med drugo svetovno vojno. Med letoma 1925 in 1937 je bil celo upravitelj šole in otroškega vrtca. Tudi za življenjsko sopotnico si je izbral učiteljico. Elfrida Ivana Marija Šijanec, kasneje imenovana na kratko Mira, se je rodila 6. junija 1903 v Poljčanah, njen oče je bil učitelj in glasbenik. Leta 1908 se je družina preselila v Maribor, kjer je Mira 1922. končala učiteljišče. Decembra tega leta je začela učiti na osnovni šoli v Poljčanah in tam ostala do leta 1925. Nato je nekaj mesecev učila na dekliški šoli Studenci v Mariboru in dve leti na dekliški meščanski šoli v Ptuju, dokler ni 26. maja 1927 postala stalna učiteljica v guštanjski osnovni šoli. Z Jankom sta se poročila 27. aprila 1930. V Mirini družini so bili poleg nje še trije bratje. Najstarejši, dr. Fran Šijanec (1901–1964), je bil umetnostni zgodovinar in med drugim prvi ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo v Mariboru. Drugi brat, Drago Marjan ali tudi Mario Šijanec (1907–1986), je bil uspešen skladatelj, violinist in dirigent, ki je po drugi svetovni vojni živel in ustvarjal v Argentini kot Mariano Drago. Tudi Mira je bila glasbeno nadarjena, odlično je igrala na klavir. Njen najmlajši brat Stanko (1909–1984) je bil v Mariboru gimnazijski profesor zemljepisa in zgodovine.
Gačnik je bil pedagoškemu delu zelo predan, zato se je tudi javno zavzemal za pravice učiteljev v tedanji družbi in za pravilno vzgojo učencev. O tem je pisal v člankih, ki jih je objavljal v stanovskem časopisu Učiteljski tovariš. Iz vzgojnih namenov je ob šoli uredil vrt s sadovnjakom in šolskim čebelnjakom. Bil je eden od pomembnih članov Čebelarske podružnice Guštanj, ki je bila ustanovljena leta 1914.
Gačnik je bil ves čas goreč jugoslovanski patriot, kar je razumljivo glede na njegove izkušnje pred prvo svetovno vojno, med njo in v času bojev za našo severno mejo. Kot očiten izraz tega patriotizma lahko štejemo njegovo udeležbo na pogrebu v atentatu umorjenega kralja Aleksandra I. Karađorđevića 18. oktobra 1934, ki se ga je udeležil z delegacijo dravograjskega sreza. Na grob so odnesli srebrno žaro z zemljo z grobov padlih junakov za slovensko severno mejo. Poleg tega je spodbujal patriotizem tudi pri učencih in članih raznih društev, v katera se je včlanil. Z ženo sta bila namreč zelo aktivna člana leta 1919 ustanovljenega guštanjskega Sokolskega društva od leta 1921 do 1941. Med mnogimi je Gačnik pri društvu prijateljeval tudi z dve leti starejšim Lovrom Kuharjem – Prežihovim Vorancem (1893–1950),ki je bil med prvimi člani ob ustanovitvi Sokola v Guštanju, vendar je kasneje izstopil iz njega, ker so ga obtožili prevelike kritičnosti in revolucionarnosti. Pri članih društva se je porodila zamisel o gradnji večnamenskega sokolskega doma s telovadnico, odrom in drugimi prostori. Tudi osnovna šola je potrebovala telovadnico, za katero je že imela poseben sklad. Zato je upravitelj Janko Gačnik denarno podprl gradnjo in s tem šoli zagotovil ustrezen prostor za telovadbo. Sokolski dom je bil slovesno odprt 22. novembra 1931. Gačniku so od vsega začetka v društvu poverili nalogo, da organizira kulturno-prosvetno delo. Tako so že leta 1921 ustanovili pevsko in godbeno društvo v Guštanju, katerega tajnik je bil ves čas do leta 1941. Režiral je veliko spevoiger in operet, s katerimi je sokolska gledališka skupina gostovala na Prevaljah, v Mežici, Dravogradu, Libeličah in v Slovenj Gradcu. Tako so uprizorili kantato Jeftejeva prisega skladatelja in duhovnika Hugolina Sattnerja (1851–1934) ter pevski koncertni valček Dobro jutro skladatelja in zdravnika Antona Schwaba (1868–1938). Zelo je uspela opereta Brezposelni pevec, za katero je Gačnik napisal libreto, glasbo zanjo pa učitelj Ivan Gabršček. Od dohodkov teh prireditev si je društvo nabavilo različne inštrumente in notne materiale. Kot režiser in glasbenik je bil aktiven tudi v tedanjem guštanjskem delavskem prosvetnem društvu Svoboda, ki je bilo ustanovljeno leta 1919. Režiral je več iger in igral v društvenem Tamburaškem klubu Cankar.
Za njegovo vsestransko delo so mu jugoslovanske oblasti podelile dve odlikovanji. Red jugoslovanske krone V. stopnje je prejel za izkazani patriotizem, red sv. Save V. stopnje pa za izjemne uspehe v šolstvu in kulturi.
Njuni nekdanji učenci se spominjajo Mire kot blage učiteljice, Janko pa je bil menda zelo strog. Zanimiv spomin nanj je objavil v Koroškem fužinarju neumorni kronist Mežiške doline Ervin Wlodyga (1914–2004), ki ga je Gačnik učil v šolskem letu 1925/26. Takole je zapisal v sestavku z naslovom »In kako so nas kaznovali za neposlušnost in nagajivost?«:
Sam pa sem jih v šestem razredu pri Janku Gačniku, ker se nisem v srbohrvaščini naučil »Soče«, dobil po hrbtu z metrom za merjenje blaga. Pri tem se je meter zlomil, jaz pa sem namesto v jok planil v smeh. To je učitelja tako ujezilo, da me je še enkrat hotel udariti s svojo palico(bil je namreč vojni invalid), pa sem ušel. Nato je ostale učence poslal domov, razred zaklenil, mene pa nagnal v zadnjo klop, kjer sem potem moral na glas recitirati pesem »Soča«. Tudi zato znam še danes dve kitici.
Že pred drugo svetovno vojno je doživel hudo razočaranje. Dne 26. marca 1937 so ga tedanje oblasti brez pravega razloga odstavile z mesta upravitelja šole, ker se jim je zameril s svojim delovanjem v sokolski organizaciji. Sam je v svojem prispevku v Malgajevemu zborniku zapisal, da ga je… režim dr. Korošca-Natlačen politično preganjal. Protesti učencev in njihovih staršev niso zalegli. Nič mu niso pomagala vsa tri odlikovanja, ki jih je dobil od oblasti, prav tako ne uradna interpelacija, ki jo je 31. januarja 1937 naslovil na šolsko ministrstvo v Beogradu Karel Doberšek, učitelj s Prevalj in narodni poslanec, skupaj s svojimi tovariši.
Franc Verovnik
