Umetelno oblikovani medeni mali kruhki so bili in so do današnjih dni ostali praznična oblika kruha ob največjih praznikih in ob najpomembnejših življenjskih dogodkih. Nekdaj, ko sta medene male kruhke izdelovali vsa Selška in Poljanska dolina, je bilo receptov toliko kot gospodinj. Tudi oblik prostoročno oblikovanih malih kruhkov je bilo brez števila, saj so jih gospodinje oblikovale sproti, po svoji spretnosti, iznajdljivosti in ustvarjalnosti. Tradicijo dražgoških malih kruhkov je za današnji čas ohranila Marija Jelenc iz Dražgoš.
Kdaj so pričeli s peko malega kruhka, ni natančno znano. Prvič selectarska obrt omenja leta 1365 v Brežah na Koroškem, v Škofji Loki pašele sredi 18. stoletja. S peko kruhkov, oblikovanih z modeli, so se tuvsaj že v začetku 18. stoletja ukvarjale klarise, po letu 1782 pauršulinke. Ločani so te kruhke zato imenovali nunski lect in garazlikovali od malega kruhka. Po ohranjenih modelih lahko sklepamo, daso bili ti izdelki do sredine 18. stoletja namenjeni predvsem cerkveniin posvetni gosposki ter meščanom.
Modele za male kruhke so rezljali razni samouki. Najbolj znana sta bilaValentin Kobal iz Škofje Loke in Primož Žontar iz Sv. Duha. Izdelovaliso jih iz hruškovega in češpljevega lesa. Motivi na njih so bilisakralni in posvetni. V modele so vrezovali človeške in živalskepodobe, rastlinske in geometrijske motive ter razne predmete. V ŠkofjiLoki, Stari Loki in pri Sv. Duhu so delali kruhek samo z modeli; vSelški dolini, zlasti v Železnikih in Dražgošah, delno pa tudi vPoljanski dolini, so mali kruhek izdelovali na oba načina, vendar sotudi tu najstarejši izdelovalci kruhkov uporabljali najprej modele.
Mali kruhek so ljudje pekli predvsem ob cerkvenih praznikih, tako obsv. Miklavžu, božiču, novem letu, sv. treh kraljih, pa tudi ob semanjihdneh, raznih žegnanjih in godovih.
