Mestna palača, Izola

Z letom 1212 se začne novo obdobje v razvoju historičnega jedra v Izoli. V obrambni lupini mestnega obzidja so kakor v utrjenem ovoju bodic nastajale zgradbe, loža, mestna palača in v romanskem slogu fontik. Vidni znak mestne avtonomije je predstavljala mestna palača. Izola jo je dobila leta 1253 in je stala »sul corpo antico« na glavnem trgu. Blizu je morala biti loža, kjer so ob navzočnosti podestatov opravljali dražbe in prodaje. (Kramar, 2003)

Stavba je že v gotiki doživela precejšnje spremembe, poznejši čas pa je še bolj korenito posegel v njeno lupino in notranjost. Municipij, ki se z vzhodnim delom dotika cerkve Marie Alietske na trgu, s katero je bil nekoč povezan s prehodom, ima bogatejše obdelani edinole fasadi ob pristanišču in Verdijevi ulici. Čelna fasada je razčlenjena s štirimi plitvimi pilastri, na katerih počiva timpanon. V pritličju se v središčnem delu odpirajo vrata in dve pravokotni okni. Nadstropje odseva zgodnje baročno zgradbo s svojevrstnim ritmom arhitravnih okenskih sklepov. V središčnem delu so tri polkrožna okna v pravokotnih okvirih. Srednje okno, ki leži v osi pročelja, je največje in močno poudarja baročni značaj zgradbe. Nad njim je sredi timpanona vzidan kamniti relief leva sv. Marka z odprto knjigo, ki je pred tem stal na stari občinski palači. V stranskih poljih, med pilastroma, sta dve pravokotni okni. Stranska fasada ob Verdijevi ulici je prostorsko razgibana z zamikom srednjega dela, ki je daljši kot stranska štrleča dela, kjer srečujemo na obeh ploskvah po eno gotsko monoforo, notranji sta sklenjeni trilistno, drugi dve pa s šilastim usločenim lokom. Vsa okna imajo močno štrleče okenske police, ki slonijo na profiliranih konzolah. Središčni poglobljeni del je preprosto razčlenjen s pravokotnimi okni, razporejenimi v petih oseh. V stene tega dela municipija so vdelani številni grbi, najstarejši iz srede 16. stoletja. Fasada ob Spinčičevi ulici je preprosto oblikovana, tako kot poglobljeni del stavbe ob Verdijevi ulici. Municipij se končuje v vzhodnem delu s cerkvijo. Verjetno gre za kompleksno kompozicijo; tako je desni izstopajoči del municipija pravzaprav že del cerkvene stavbne gmote, kjer je bil nekdaj neposreden vhod iz občinske stavbe v cerkev. (Bernik, 1968)

Pripravila Damjana Špik

Viri:
1. KRAMAR, J. (2003). Izola : mesto ribičev in delavcev. (Ponatis iz leta 1989). Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije: Lipa

2. BERNIK, S. (1968). Organizem slovenskih obmorskih mest : Koper, Izola, Piran. Ljubljana: Mladinska knjiga ; Piran: Medobčinski zavod za spomeniško varstvo