Jaka Špicar se je dobro spominjal, kako je naneslo, da se je lotil dramatizacije povesti dr. Jakoba Sketa, ki je prvič izšla pri celovški Mohorjevi družbi prav v letu Špicarjevega rojstva. Svoje spomine na te dogodke je takole povzel v svojem življenjepisu:
»Nekega dne v letu 1906 nas je sedelo nekaj takih skupaj, ki smo se ukvarjali z amaterskimi igrami. Uprizarjali smo Govekarjeve dramatizacije in ostalo, kar nam je bilo na voljo. Ne vem več, kdo je bil, ki je sprožil, naj se lotim dramatizacije ZALE. Ta misel mi ni dala miru in stalno sem razmišljal o njej. Po predhodnem dogovoru mi je dr. Sket dovolil dramatizacijo.
Spravil sem se takoj na delo in napisal igro v petih dejanjih z upoštevanjem koroških narodnih običajev, posebej pri ženitovanju. Na Jesenicah sem imel primerno število dobrih igralcev in tako je doživela tukaj na Gorenjskem 28. februarja 1909 krstno uprizoritev moja dramatizacija MIKLOVE ZALE. Dvorana je bila nabito polna. Pripeljali so se tudi rojaki onstran Karavank. Režijo je vodil Danilo – Anton Cerar, garderobo nam je posodilo slovensko gledališče iz Ljubljane. Po prvih uspešnih ponovitvah Zale na Jesenicah, Škofji Loki, Deželnem gledališču v Ljubljani, sledi prva koroška uprizoritev. (1911 v Celovcu, op. a.) Miklova Zala se seli in potuje po odrih vseh petih celin, to je povsod tam, kjer domujejo naši rojaki in izseljenci.«
Pomen Špicarjeve priredbe “Miklove Zale”
Sketova “Miklova Zala” je v Špicarjevi priredbi doživela na stotine uprizoritev na različnih odrih, v dvoranah in na prostem, doma in širom po svetu. Predstava je postala nekakšno prepoznavno znamenje slovenstva, saj je lik Miklove Zale že pred gledališko uprizoritvijo veljal za simbol ljubezni in zvestobe do naroda, domovine in iskrene krščanske vere. S svojim sporočilom in izjemno izpovedno močjo je nevsiljivo budila narodno zavest številnih, od matičnega naroda odtrganih Slovencev. Kako prav je imel Slavko Tarman, ko se je pred nekaj manj kot tremi desetletji vprašal: »Ali se danes sploh zavedamo, kaj nam je ustvaril mojster s svojo Miklovo Zalo za ohranitev slovenstva na tujih celinah?«
Koroški rojak in pisatelj Prežihov Voranc je v spremni besedi prve povojne izdaje, ki jo je leta 1946 v Ljubljani izdal Klub koroških Slovencev, napisal: »Naše slovensko koroško ljudstvo si je v njeni podobi ustvarilo lik plemenitosti, ljubezni in zvestobe do domačih ljudi in do rodne zemlje. V njeno podobo je naše koroško ljudstvo vložilo vse tiste občutke, želje in hrepenenja, ki je njega sa-mega navdajalo do svoje lepe, male domovine. Od takrat je Miklova Zala simbol vseh koroških Slovencev vse do današnjih dni. Miklova Zala je večna, živa vera koroških Slovencev v pravico, v zvestobo, v ljubezen do domovine in v končno vstajenje.«
Andrej Leben, v Pliberku rojeni slavist, etnolog in lektor na dunajski univerzi je v svoji knjigi “Med tradicijo in inovacijo – sodobno slovensko gledališče na Koroškem” podrobno razčlenil novejše gledališko dogajanje pri slovenski manjšini v Avstriji. V svojem delu seveda ni mogel mimo Špicarjeve priredbe “Miklove Zale”, pri čemer je opozoril, da je do vidnejšega preloma v uprizoritvah te gledališke uspešnice prišlo leta 1987. Takrat je v Svatnah pri Šentjakobu okoli 80 igralcev in statistov slovenskega ljudskega gledališča “Samorastniki” uprizorilo “Miklovo Zalo” v priredbi dr. Bruna Hartmana in prof. Janka Messnerja. Režiser Peter Militarov je predstavo temeljito preoblikoval in delno postavil pod vprašaj tradicionalno strukturo igre. Nov je bil tudi konec igre, saj je bil lik židovske izdajalke Almire preoblikovan v tragično, resnično ljubečo junakinjo – s komentirajočim vprašanjem igralcev, zakaj je Sket izbral za glavne nasprotnike slovenskih Rožanov Žide, nemške gospode, od katere »je prišlo na nas vse hudo«, pa sploh ni omenil.
Sporočilo za čas, ki prihaja
Globalizacija je na prehodu iz 20. v 21. stoletje povzročila soočenje dveh pogledov na svet. Zagovorniki prvega si predstavljajo svet kot sintezo različnih narodov in kultur, pri čemer izpostavljajo posameznost kot vrlino. Drugi pogled zagovarja razvoj ene same, vseobsegajoče organizacije, ki naj bi predstavljala združeni interes celotnega človeštva. Ko se oba pogleda srečata, nujno pride do konflikta, v katerem vedno bolj narašča pomen nacionalnih in verskih vsebin. Zanje je značilno, da so odlično orodje za legitimizacijo določenega pogleda na svet tako pri posameznikih, kot pri množicah in celih narodih. Živimo v času družbenega paradoksa – bolj kot se svet globalizira, bolj oživljajo različni domoljubni in narodnoobrambni pogledi, ki skupaj z zavzemanjem za tradicionalne vrednote postopoma preraščajo lokalne okvire in že prevzemajo globalni vpliv. Prav zato se ne smemo čuditi, da izvirno sporočilo Špicarjeve priredbe “Miklove Zale” postaja vedno bolj aktualno in da bo v prihodnosti le še pridobivalo na svoji moči in vplivu.
Lep dokaz za zgornjo trditev je tudi dogajanje na Turnah (635 m n. v.), hribu na severnem robu domačije Miklove Zale v Svatnah nad Šentjakobom v Rožu. Tam že sedmo leto zapored obnavljajo razvaline gradišča, katerega posebnost sta dva ločena obrambna stolpa, po katerih je hrib najverjetneje dobil ime. Prvi cilj obnovitvenega projekta je oživitev in znanstveno ovrednotenje razvalin na Turnah. Po ustnem izročilu in Sketovi povesti o Miklovi Zali je omenjeno gradišče konec 15. stoletja služilo za obrambno utrdbo in zatočišče pred Turki, ki s takrat pustošili po južni Koroški. Drugi cilj projekta je ureditev razstav-nega in prireditvenega doma Miklova Zala, gradišče na Turnah pa naj bi postalo dostopno obi-skovalcem in bi v poletnih mesecih služilo kot prizorišče kulturnih prireditev na prostem. “Prireditveni center Miklova Zala” je zamišljen tudi kot kraj srečanja obeh narodnostnih skupnosti na Koroškem. Projekt za obnovo gradišča na Turnah poteka v organizaciji Iniciativne skupine, ki jo sestavljajo prostovoljci iz Koroške, Slovenije in Italije. Delo Iniciativne skupine izjemno uspešno vodi Franc Mikel, gospodar Miklove domačije in lastnik gradišča na Turnah.
