Predmeti, oblačila in oblačilni dodatki, ki so jih uporabljale mlekarice, žene, ki so nosile in prodajale mleko v Trst.
Ohranili so se predmeti, ki so jih uporabljale mlekarice.
“Zjutraj sem pomolzla, hitro precedila iz golide v vrče, ki so bili pripravljeni od prejšnjega dne, in šla. /…/ Ni bilo kaj, ob štirih je bilo treba vstat, vsak dan v letu. To je bilo najhujše, za noben praznik se nisem mogla ustavit. Mlekarice nismo poznale ne nedelj ne zapovedanih praznikov. Mleko je bilo trba vsak dan nest v Trst. Sem rodila in so enkrat pravili, da je za porodnico 40 dni oprt grob, ma ni bilo pardona: pet ali šest dni, in se že tekala z lempami po mestu.” (REPINC, 2000, str. 13, 14)
“Najlepše pri mlekarjenju je bila prav gotovo vožnja z vlakom. /…/ Polni vrči v rokah in na glavi so nam kmalu upočasnili korak. /…/ Ja, in na postajo smo prišle vedno ob pravem času, čeprav ni nobena izmed nas nosila ure. Dosti, dosti nas je čakalo na ta vlak, skoraj same mlekarice. Poleti so nekatere ženske nosile prodajat tudi zelenjavo; včasih so šli zraven tudi otroci, ki so v Trst nosili cele plenirje ciklam /…/.
Kadar je pripeljal vlak, smo morale vrče na hitro odložiti v ‘vagone merci’, jih lepo zložiti, da so šli vsi noter. Naše delo je nadzoroval ‘kontrolor’, ki je potem tudi v Trstu na postaji gledal, da ni bilo kaj narobe. Hitro smo vstopile in pokazale ‘abonamento’. Srečale smo se z mlekaricami, ki so vstopile na prejšnji postaji. Zjutraj smo si imeli vedno veliko povedati /…/. Najlepše je bilo, ko se je začel vlak spuščati proti mestu: Grljan, Miramar, Barkovlje. Od tu se je videlo tudi ‘vaporete’, ki so prihajali iz Kopra in na katerih so tudi nekatere Istranke nosile mleko v Trst. Vedno prehitro smo bile na postaji. Joj, kakšna martra naložit polne plenirje na glavo; saj smo ena drugi pomagale, ma vedno je ostala ena zadnja … včasih se je je usmilil ‘kontrolor’. Saj niso bili vsi slabi ljudje …” (REPINC, 2000, str. 33)
Večina mlekaric pa je svojo pot opravljala izključno peš. Nekatere mlekarice so si pomagale s ‘premcami‘, dvokolesnimi vozički.
“Odjemalcem mleka so rekle ‘ventori’. Ponavadi so družine kupovale po liter in pol ali dva. Če so hoteli več mleka, so morali obvestiti dan prej. Odjemalci so bili tako Slovenci kot Italijani, kar za mlekarice ni predstavljalo razlike. Važno je bilo, da so vzeli in plačali mleko. Pred vrati so pustile lončke s pokrovom, v katere so natočile mleko, ki so ga izmerile v mericah.” (BIRSA, 2012, str. 169)
“Obleka, ja, obleka … oblekle smo tisto, kar smo imele. Vsako štraco smo dvakrat, trikrat obrnile in jo prešivale, preden smo jo zavrgle. Za prenašat vrče in prelivat mleko smo gledale predvsem na to, da smo bile ‘komode’. In za v Trst je morala biti obleka čista, da se niso ‘inšpetorji’ kaj obregnili. /…/
‘Fečou‘ smo tudi nosile, to smo prevzele od mater in non, ki so bile tako navajene tudi doma. Pa še lasje niso padali v mleko, saj veste, da je to lahko nerodno. Mlajše smo raje imeli ‘flajde’ (halje z dvema žepoma) kot krila in srajce. /…/ Žepi so morali biti: za denar, knjižico, vozovnico. Saj smo nosile ‘borše’, ma te so bile za ta majne vrče in za merice, denar pa smo raje imele pri sebi.” (REPINC, 2000, str. 61)
Mlekarice so si večinoma copate izdelovale same, od materiala, ki je bil na voljo. Podložile bi obuvalo, da bi preprečile hitro obrabo. Pomagale so se z derezami, da jim ne bi drselo na ledu. “In led, koliko mleka je šlo v ‘kanal’ zaradi ledu. Koliko joka je bilo zaradi tega in kako so se smejali ‘Trieštini’ na naš račun. Ma kaj bolečine, mleko, mleko …” (REPINC, 2000, str. 61)