Mlin v Peklu, kot ga vidimo danes, je leta 1740 postavil grof Lanthieri.
Poleg mlina sta v Peklu delovali tudi žaga in kovačija, dogradili pa so tudi gospodarsko poslopje in večetažni stanovanjski kompleks. Ker vode v mlinu ni zmanjkalo tudi v največji suši, so v Pekel hodili mlet s Komenskega Krasa in srednje Vipavske doline. Kot zapiše Andrejka Ščukovt, so v času največje sezone mletja, vozovi v kolonah čakali tudi do tri dni. (Ščukovt, Primorska srečanja, 1991) Družina Furlan je imela v zakupu mlin v Peklu, mlin v Kasovljah ter mlina v Batujah in pri Huhu. Boris Možina zapiše, da je bil France Furlan »podjeten možakar«, ki je v svoji oporoki sinovom naročil, »naj imetja ne razkosavajo, temveč naj skupno, sporazumno z materjo gospodarijo.« (Jadranski koledar, 1996) Družinska legenda Furlanovih pripoveduje, da so imeli v mlinu v Peklu pod žitom zakopan zaklad, skrinjo denarja. Francoska vojska je ob svojem prihodu izropala zalogo žita in s seboj odnesla tudi skrinjo. Tako družina mlina ni uspela odkupiti (legendo nam je posredoval Luka Lisjak Gabrijelčič). Mlin je od Lanthierijevih odkupila družina Pečenko iz Brij, njihovi potomci pa so še danes lastniki mlina.
ŠČUKOVT, A. 1991. Domačijski kompleks Pekel. V: Primorska srečanja, str. 885-888
MOŽINA, B. 1996. Vipavski mlini : od Branika do Lozic na Vipavskem. V: Jadranski koledar, str. 158-167