MONTAŽ
V istem letu, ko so otvorili Dom na Vršiču, sva kolovratila po Goriških gorah. V najhujšem dežju sva prišla z Viša v Zajezero. Koča je bila tako polna, da sem jaz prenočil v obednici pod mizo. Večer sva prebila v družbi treh veselih visokošolcev, ki so bili namenjeni na Montaž po novi zavarovani poti čez severno steno. Lojze je v svoji prijazni zgovornosti seveda takoj izdal, da imava tudi midva ta načrt; zamolčal pa je važno okolnost, da sva, naveličana vednega dežja, načrt spremenila in zamenjala Montaž z — Višarjami.
Naslednje jutro je bilo proti vsemu pričakovanju krasno vreme. Da bi v hladu hodila, sem šel v spalnico po Lojza, pa se mu ni ljubilo vstati, češ da je za Višarje še ves dan čas. Obrnil se je na drago uho in takoj zopet zaspal.
Ko pridem zopet v obednico, so bili visokošolci že pripravljeni na pot ter so me vprašali, če pojdeva z njimi. Takoj grem nazaj nad Lojza.
»Fantje vprašajo, če pojdeva z njimi na — Montaž.«
Da bi ga bili videli, kako hitro je vstal in se oblekel!
»Seveda pojdeva, seveda,« je godel in se hitel oblačiti. »Kar reci jim, naj nekoliko počakajo, bom takoj gotov.«
Pri tej priliki naj se izpovem, da sva se z Lojzom včasih tudi sprla, pa navadno zato, ker je rad trdovratno trdil, da je kaka pot prava, ki se je pozneje skoraj vselej izkazala za napačno.
Z Montaža smo šli v Nevejo, tam prenočili ter se naslednje jutro napotili proti Kaninu. Vodil nas je Lojze, pa ne posebno dobro. Večkrat nas je zapeljal v napačno smer, kar sem moral potem jaz popravljati s pomočjo zemljevida. Slednjič pridemo do snežišča.
»Tako,« sem mu dejal, »zdaj nam pa pokaži, kje se pride do vstopa v skale.«
»Kar naravnost tukaj prečkajmo, pa bomo takoj tam,« je rekel s samozavestno gotovostjo in jo mahnil čez snežišče.
Ko smo trikrat naravnost prečkali in vselej napačno prišli, mu pravim precej nejevoljno: »Kaj se ne moreš prav nič spomniti, kje si šel v steno, ko si tod na Kanin lezel?«
»Saj nisem šel gor z Neveje, marveč z avstrijske strani.«
»Kaj potem govoriš tako, kakor bi poznal pot; ,Tu se gre,’ ,tam pride,’,seveda, to je prava smer,’ Če pa nisi še nikdar tod hodil?«,
»Jaz sem le mislil, da bo tako prav,« je odgovoril ravnodušno, ter se ogledoval, kje bi nam zopet kakšno novo napačno smer pokazal. Pa ga nismo več poslušali. Jaz sem potem našel pravi vstop v steno, pa se mojim tovarišem ni ljubilo naprej. Ležali so ob snežišču ter mi klicali, naj pridem nazaj dol. Tako smo Kanin pustili in šli v Bovec.
Janko Mlakar, PV 1936
