Edvard Goršič je po letu poučevanja na glasbeni šoli v Šentjurju prevzel tudi umetniško vodstvo Moškega pevskega zbora skladateljev Ipavcev, s katerim je prve uspehe požel že v prvem letu delovanja, kar je v zbor privabilo številne mlade pevce. Skupaj z Mešanim pevskim zborom »France Prešeren« so leta 1972 izvedli nekaj skupnih koncertov z vsebinskim poudarkom na Ipavčevih pesmih. Imeli so tudi druge nastope v sklopu spremljevalnih aktivnosti ob postavitvi spomenikov Benjaminu, Gustavu in Josipu Ipavcu v šentjurskem Zgornjem trgu. Leta 1974 so skupaj z najboljšimi slovenskimi zbori posneli ploščo z dvajsetimi najlepšimi Ipavčevimi vokalnimi skladbami. Edvard Goršič je v repertoar zbora začel vključevati tudi zahtevnejša glasbena dela. Zbor se je leta 1978 udeležil tekmovanja Naša pesem v Mariboru, kjer je prejel bronasto plaketo. Edvard Goršič je zbor uspešno vodil osemnajst let.
Poleg Celjskega pevskega društva, Moškega pevskega zbora skladateljev Ipavcev je Edvard Goršič v letih 1975–2002 vodil tudi moški pevski zbor iz Dramelj.
»Nikoli ni bil med nastopom negotov, že med generalno vajo nas je s svojo šegavostjo bodril, nato pa se je malo pred nastopom poglobil vase, v molk in se pri tem ni dal motiti. Tik pred nastopom nas je postrojil in nam na šaljiv način »vdahnil« takšno koncentracijo in samozavest, da smo brez treme prišli na oder« (Rado Frece).
