Med večje objekte na progi je spadal most čez Savinjo v kilometru 1,3 – 1,4. Prvotno je bil projektiran vzporedno s privatnim lesenim cestnim mostom in to kot betonski most s tremi ločnimi odprtinami po 37 m
Zaradi varčevanja in skrajšanja časa za gradnjo so progo speljali čez cestni most. To je bil lesen 110 m dolg most z 11 odprtinami po 10 m. Koze so bile lesene in v slabem stanju, zato so vzhodno stran mosta, kjer so položili tir, malo okrepili. Most je stal na kraju, kjer so včasih pristajali splavi.
Ob povodnji 12. septembra leta 1927 je Savinja most precej poškodovala, tako da cestna stran mosta ni bila več prevozna, saj je Savinja odnesla eno kozo. Most so sanirali tako, da so na levem bregu dodali 5 provizornih lesenih koz. Zaradi slabega stanja mosta čez Savinjo so vožnjo preko njega ob povodnjih dovolili le, če Savinja ni narasla več kot en meter. Ob predkolavdaciji 20. avgusta leta 1928 so župan občine Žalec Franjo Roblek, župan občine Griže Jožef Veligošek, poslanec Miloš Levstik ter okrajni glavar v Celju dr. Anton Farčnik odločno zahtevali obnovo cestno-železniškega mosta čez Savinjo. Tudi pešci so hodili po železniškem delu mosta in zato bili izpostavljeni nevarnosti povoženja.
Cesta je do tedaj svojemu namenu služila 60 let in je postala javna potreba.
Potrebe po gradnji novega mosta za železnico čez Savinjo so uvideli Nemci in kljub vojni pričeli s pripravami za gradnjo. Osnutki za most so bili izdelani že avgusta leta 1942, načrti pa decembra leta 1942. Komisijska obravnava je bila 9. julija leta 1943. Partizani so 8. aprila leta 1942 neučinkovito minirali most preko Savinje; septembra 1944 pa so ga zažgali, tako da je ostal le rudniški most, ki pa je bil dograjen šele v začetku leta 1945.
Dokler požgani cestni most ni bil obnovljen, se je tudi potniški promet odvijal preko železniškega. Na mostu je bil stražar, ki je imel telefonsko povezavo z razkladalno postajo v Žalcu in separacijo v Zabukovici. Po obvestilu, da pelje vlak, je most zaprl. Sedaj most služi za hojo pešcev in vožnjo kolesarjev. Takoj za mostom čez Savinjo je proga prešla v usek brežine nad Savinjo. V tem useku je bil najbolj strm del proge 37 ‰. Pozneje so usek razširili, zato je izgubil obliko.
Od križanja z okrajno cesto v Migojnice je bila proga projektirana zahodno od ceste, zgradili pa so jo kar po cesti do potoka Artišnica. Izogibovalni tir za križanje vlakov je bil v Migojnicah nekako v kilometru 2,5 – 2,6. Izogibališče je imelo 80 m dolg izogibalni tir.
Cestni prehod v kilometru 2,9 je bil med parcelama 903/2 in 903/3 last Johana Kranjc. Širok je bil 6 m.
Nadvoz čez Artišnico in cesto pred separacijo je bil sprva lesen, pozneje so zgradili trajnejši objekt, od katerega sedaj stoji še desni opornik. Tu je proga izstopila iz katastrske občine Sv. Pankracija in prešla v katastrsko občino Zabukovica, meja je struga Artišnice.
Nakladišče pri rudniku je imelo poleg glavnega tira še en tir za remizo in dva premikalna tira.
Ob povodnji 12. septembra leta 1927 je Savinja most precej poškodovala, tako da cestna stran mosta ni bila več prevozna, saj je Savinja odnesla eno kozo. Most so sanirali tako, da so na levem bregu dodali 5 provizornih lesenih koz. Zaradi slabega stanja mosta čez Savinjo so vožnjo preko njega ob povodnjih dovolili le, če Savinja ni narasla več kot en meter. Ob predkolavdaciji 20. avgusta leta 1928 so župan občine Žalec Franjo Roblek, župan občine Griže Jožef Veligošek, poslanec Miloš Levstik ter okrajni glavar v Celju dr. Anton Farčnik odločno zahtevali obnovo cestno-železniškega mosta čez Savinjo. Tudi pešci so hodili po železniškem delu mosta in zato bili izpostavljeni nevarnosti povoženja.
Cesta je do tedaj svojemu namenu služila 60 let in je postala javna potreba.
Potrebe po gradnji novega mosta za železnico čez Savinjo so uvideli Nemci in kljub vojni pričeli s pripravami za gradnjo. Osnutki za most so bili izdelani že avgusta leta 1942, načrti pa decembra leta 1942. Komisijska obravnava je bila 9. julija leta 1943. Partizani so 8. aprila leta 1942 neučinkovito minirali most preko Savinje; septembra 1944 pa so ga zažgali, tako da je ostal le rudniški most, ki pa je bil dograjen šele v začetku leta 1945.
Dokler požgani cestni most ni bil obnovljen, se je tudi potniški promet odvijal preko železniškega. Na mostu je bil stražar, ki je imel telefonsko povezavo z razkladalno postajo v Žalcu in separacijo v Zabukovici. Po obvestilu, da pelje vlak, je most zaprl. Sedaj most služi za hojo pešcev in vožnjo kolesarjev. Takoj za mostom čez Savinjo je proga prešla v usek brežine nad Savinjo. V tem useku je bil najbolj strm del proge 37 ‰. Pozneje so usek razširili, zato je izgubil obliko.
Od križanja z okrajno cesto v Migojnice je bila proga projektirana zahodno od ceste, zgradili pa so jo kar po cesti do potoka Artišnica. Izogibovalni tir za križanje vlakov je bil v Migojnicah nekako v kilometru 2,5 – 2,6. Izogibališče je imelo 80 m dolg izogibalni tir.
Cestni prehod v kilometru 2,9 je bil med parcelama 903/2 in 903/3 last Johana Kranjc. Širok je bil 6 m.
Nadvoz čez Artišnico in cesto pred separacijo je bil sprva lesen, pozneje so zgradili trajnejši objekt, od katerega sedaj stoji še desni opornik. Tu je proga izstopila iz katastrske občine Sv. Pankracija in prešla v katastrsko občino Zabukovica, meja je struga Artišnice.
Nakladišče pri rudniku je imelo poleg glavnega tira še en tir za remizo in dva premikalna tira.
