Zapisovalec ljudske dediščine Pavel Medvešček je med raziskovanjem starovercev del svojega bogatega opusa posvetil tudi poganskemu obrednemu vinu motnik. Območje, kjer so nekoč pridobivali motnik, so pobočja na desnem bregu Soče med Ročinjem in Kanalom. Ti vinorodni kraji so se takrat imenovali Breška brda in so sloveli po najboljšem vinu.
Medvešček poudarja: »ko je zašel pogovor na pretekli čas, so bili naši predniki vedno v zadregi, ker si ga je vsak predstavljal po svoje, saj takrat ni imel posebne veljave. Sedanjost je bila tista, ki jih je v celoti zaposlovala in v kateri so polno živeli. Bodočnost pa je bila vedno postavljena zelo daleč v prihodnost in zato težko predstavljiva. Prav zaradi slednjega je bilo leto 2000, ko naj bi bilo po prerokbi konec sveta, zanje nepopisno daleč. Največkrat pa je bil odgovor, da saj ga nihče ne bo dočakal. Čas so vedno tudi opredmetili ali poosebili z besedami, kot na primer, koliko je star oče ali nono. Vendar pa se je pri pranonotu najpogosteje stvar tudi končala. Pisnih virov niso imeli, prav tako pa v njihovi navadi in potrebah ni bilo smiselno, da bi šli dlje v preteklost« (Medvešček, 2019). Prav zaradi tega točnih podatkov o tem kdaj, zakaj in kateri dehnar je začel razmišljati o nekem novem, posebnem vinu, ne vemo, lahko pa sklepamo, da so začeli motnik pridelovati okoli leta 1706 – prav ta letnica je bila vklesana ob vhodu v Šterlinovo klet, ki je stala ob severnem robu vinograda Na motniku, v Gorenjem Nekovem.
Zgovoren pričevalec je Medveščku povedal, da je tam nekoč živel razgledan in cenjen mož, ki si je prizadeval za napredek kraja. To naj bi bil takratni dehnar – svečenik oz. duhovni vodja staroverske skupnosti. Bil je tudi videc, obvladal je zdravilstvo, zdravil je z rokami, videl v človeka in imel »nadnaravno« moč. Veliko let je z različnimi zelišči skušal pridelati drugačno in boljše vino, uporabljal je le domače mešano belo vino. S svojim čudaškim početjem mu je uspelo nagovoriti najvplivnejšega kmeta Šterlina, ki je imel kmetijo med Gorenjim in Dolenjim Nekovim, da je obnovil vinograd Na motniku. Ob vinogradu so za potrebe pridelovanja tega vina zgradili tudi manjšo klet in k sodelovanju povabili okoliške kmete. Dehnar jim je razložil, kaj vse bo treba storiti, da bodo čez čas prišli do ustreznega vina. Ker so do takrat pridelovali le mešana bela in rdeča vina, je določil, naj vsak pridelovalec v svojem vinogradu izbere dve beli sorti trte, iz katerih naredi toliko vina, da ga bodo jeseni skupaj poskusili in določili, katere sorte bodo najprimernejše za pridelavo posebnega vina. Skupna odločitev je bila, da sta primerni le dve sorti, in sicer cividin in grbonja. Prvi vinograd je uredil Šterlin Na motniku in vanj posadil ti dve trti, nato pa so se začele tehnološke priprave za pridelovanje tega vina.
Skrivnost motnika nista bili le ti dve izbrani vrsti trte, ampak ves postopek od grozdja do vina, še posebej zadimljenje sodov z zelišči in način kletarjenja. Ob trgatvi so izbrali najlepše in najbolj dozorele grozde, ki so jih navadno v kuincu (lesena odprta posoda) z bosimi nogami zmečkali. Še preden se je začelo vretje, je gospodar izbral tri zelišča, ki pa so bila pri vseh še posebej velika skrivnost, in jih vmešal med tropine. Temu so rekli vduh.
Dehnar je pripravil spisek zelišč, ki bi bila primerna za to pridelavo, prav tako tudi smole in les ter pripravo za dimljenje sodov. Vsak gospodar je imel sicer svoj recept, dehnarji pa so bili najbolj izučeni in so poznali vsa zelišča in sadno drevje, ki so ga lahko uporabljali pri pridelovanju – Medvešček je po pričevanju ohranil spisek 57 možnih sestavin. Izbrane sadeže in rastline so dali v lonec s studenčnico. Za tem se je začelo odločilno in dolgotrajno delo vseh udeležencev, ko so skupaj in posamično določali, katera zelišča bodo uporabili in koliko pri dimljenju sodov ter koliko pri moštu. Vsebino so vlili v sod in ga zabili. Sod so valjali in premikali v vse smeri, dve uri kasneje pa so ga izpraznili in nekoliko posušili. Sledilo je prvo dimljenje z določeno mešanico zelišč. Oglje, na katerem so zelišča izgorevala in oddajala dim, je moralo biti iz leske. Količino zelišč je določal gospodar, ki je tudi vedel, kakšen motnik pripravlja, da bo dosegel načrtovani okus. Po dimljenju so sod obrnili, odprtino zabili ter ga odnesli v klet. Vse postopke so si zapisovali, da so iz izkušenj kaj spremenili, dodali ali pa odvzeli. Nekateri dehnarji so bili prepričani, da je pomemben tudi les, s katerim je narejen sod. Eni so prisegali na češnjev les, drugi na hrast, eni celo na beli javor. Pri dimljenju za oglje so najraje uporabljal trtni les pa tudi lipov, brinov ali lesko. Za posamezna opravila so bile pomembne tudi lunine mene.
Kakovost posameznega motnika so določali šele ob novini. Leta 1750 je dehnar naznanil rojstvo prvega motnika, izboljšave pa so bile iz leta v leto ob nabranih izkušnjah in znanjem še opaznejše. Kdaj je denar umrl, ni bilo znano. Podatka o tem, koliko dehnarjev je nadaljevalo njegovo delo, tudi nimamo. Znano je le, da so bili vinski letniki okoli leta 1850 po večini vrhunski, kar so potrdili številni oboževalci tega vina. Vendar pa se takrat izumitelja motnika ni nihče več spomnil, vklesana letnica 1706 je bila prav tako pozabljena – v prvi svetovni vojni pa skupaj s kmetijo Šterlin tudi uničena.
Zahteven postopek pri pridelavi tega vina je bil gotovo razlog, da so bili pridelovalci le na izvornem prostoru. Naključje pa je hotelo, da se je Mihael Vidič iz Nekovega poročil k Mavričem v Mišček ob reki Idriji. Svoj motnik prideloval iz belega vina, ki so ga imeli doma. Zasluga radovednežev iz Vrhovlja pri Kožbani je bila, da so se oglasili pri njem in pridobili podatke o pridelavi motnika – pridelovali pa so ga iz rdečega vina pokalice. O tem, da bi motnik pridelovali še kje drugje, nimamo nobenega izročila.
Prodaja motnika je dosegla vrhunec z začetkom gradnje Bohinjske železnice in se nadaljevala vse do leta 1907, ko so ukinili vsa delovišča ob progi, zato je od takrat naprej tudi zanimanje za to posebno vino vse bolj plahnelo. Ob začetku prve svetovne vojne, ko je bilo delo na poljih, senožetih in vinogradih nasilno prekinjeno, pa so s prihodom italijanske vojske zaloge vina pošle. Nenaden zaton tega bogatega in edinstvenega izročila je gotovo povzročila prva svetovna vojna, ki je s soško fronto prostoru in prebivalcem zadala nepopravljive posledice. Ker pa je ta prostor po Rapalski pogodbi pripadal kraljevini Italiji, se je življenje povsem spremenilo, z nastopom fašizma pa so se stvari še poslabšale. Revno kmetovanje in izseljevanje se je po drugi svetovni vojni še povečalo, ta prostor se je vedno bolj praznil in zaraščal. Po končani vojni je bilo celotno območje povsem opustošeno, vinogradništvo pa se v prejšnjem obsegu ni nikoli obnovilo.
Za nastanek in razvoj motnika imajo najpomembnejšo vlogo in zasluge vsi dehnarji, ki so skozi stoletja delovali na tem prostoru. Žal pa ni slišati nobenih pobud, da bi se to brezupno stanje vsaj zaustavilo. Prav zato je težko verjeti v ponovno obuditev tega načina pridelovanja vina na Nekovem in okolici. Vedno pa se najdejo možje, ki sledijo svojim sanjam in jih tudi uresničijo. Enolog Darinko Ribolica in kletar Igor Skubin sta na podlagi prastarih receptov eksperimentirala, kako pripraviti piten motnik. Spreminjala sta sestavo zelišč, iskala, katero vino bi bilo najbolj primerno. Po šestih letih sta ugotovila, katera so prava zelišča in katera so njihova prava razmerja, za vino pa sta izbrala rebulo pozne trgatve. Rodil se je motnik – rebula z očarljivo zeliščno noto.
