Zupanc je v najodročnejših krajih našel najbogatejše motive za pravljice in pripovedke ter tako rešil pozabe marsikatero pravljico, pripovedko, legendo, basen, bajko in vražo.
V stiku z ljudmi je s tenkim posluhom za njihove navade, običaje in jezik ustvaril celo vrsto ljudskih basni, šaljivih zgodb, pripovedk in pravljic, ki so prijetno branje za mladino in za odrasle. S svojim delom mladim rodovom ohranil dediščino izvirne ljudske besede in bil za to leta 1957 nagrajen najprej z Levstikovo nagrado Mladinske knjige za knjigo Povodni mož v Savinji, tej pa so sledile Prešernova nagrada gorenjskih občin, Kurirčkova nagrada in nagrada mesta Škofja Loka. 9. novembra 1972 so mu v prostorih založbe Mladinska knjiga v Ljubljani še drugič podelili Levstikovo nagrado, tokrat za knjigo Zlato pod Blegošem z obrazložitvijo: »Pripovedke, zbrane v knjigi ˝Zlato pod Blegošem˝, so pravzaprav sklenile dolgoletno, vse do nedavna slabo poznano pisateljsko delo Lojzeta Zupanca. V osmih samostojnih zbirkah je neutrudni ljubitelj žive ljudske epike strnil nad 400 zapisov, literarno-slogovno oplemenitenih sadov kmečke domišljije, ki bi sicer zagotovo utonili v pozabo. Pri tem ni nikdar okrnil njihovega bistva, temveč ga je samo kultiviral, stilno in konstrukcijsko obogatil.« (Glas 25/1972, št. 89)