Najstarejši se še spominjajo

V obdobju med obema vojnama (1918 – 1941) je v središču Celja delovalo nekaj pekarn z zelo dolgo družinsko tradicijo. Achleitnerji, ki so leta 1895 prevzeli pekarno v današnji Stanetovi ulici od Sime, so nadaljevali z obrtjo vse do druge svetovne vojne. V isti ulici je imela podobno dolgo tradicijo Vošnjakova pekarna. V Gosposki ulici so družinsko tradicijo vse do leta 1940 nadaljevali Janiči. V bivši kvartirni hiši, kjer so pekli kruh že Sime, je bila v letih od 1927 do 1945 Zadravčeva pekarna. Na Glavnem trgu št. 7 (št. 120) je v pekarni z dolgoletno tradicijo pekel kruh in pecivo med leti 1920 in 1945 Franc Kač z dvema pomočnikoma.

Med večje je spadala tudi pekarna Rudolfa Mlakarja v Gaberjah, ki je imela tri pomočnike. Mnogi se še spominjajo gospe Mlakarjeve, ki je svoje izdelke prodajala še dolgo po drugi svetovni vojni. V gaberskem predelu je delovala tudi pekarna Lastni dom in še druge, nekatere samo nekaj let pred vojno. Na seznamu iz leta 1939 je bilo mogoče na Spodnji Hudinji našteti 6 pekarn, kar pa je razumljivo, saj je bilo v tem naselju nastanjenih veliko delavcev. V Zavodni je delovala pekarna pod vodstvom mojstra Ivana Oberžana s tremi pomočniki. Ob Cesti na grad je pekel kruh v tridesetih letih Ferdo Krašovec z dvema pomočnikoma. Lesjakova pekarna na Bregu pri Celju je prenehala delovati leta 1930, nadomestila pa jo je pekarna Karla Pančiča.
Peki v mestu so svojo ponudbo običajno dopolnjevali s številnimi slaščicami. Josip Kirbiš, ki je imel parno pekarno na Ljubljanski ulici, nasproti Narodnega doma, je že od leta 1905 poleg kruha pekel različno pecivo, po keksih pa je slovel zlasti Matevž Zadravec v Gosposki ulici. V letih od 1920 do 1933 je v Zagradu delovala tovarna slaščic, ki sta jo ustanovila slaščičar Pavel Pinter in Aleksander Weber. S kvasom so peke v Celju oskrbovali pivovarna Union, tovarna Savski Marof iz Zagreba ter celjska podjetnika Robert Diehl (med leti 1919 – 1929) in že omenjeni mojster Kirbiš.
V Celju so dobro uspevali tudi slaščičarji, ki so prišli v mesto iz različnih delov Jugoslavije, predvsem iz Povardarja. Če natančneje pogledamo fotografije celjski ulic in trgov med obema vojnama, marsikje vidimo vozičke slaščičarjev, ki so prodajali slaščice in sladoled tudi na ulici. Ta zvrst prodaje je bila dokaj neurejena in higiensko oporečna, zato so jo leta 1928 regulirali s predpisi.
Družbene spremembe po letu 1945, zlasti nacionalizacija v letih od 1946 do 1948, so močno zaznamovale tudi to zvrst obrti. Mlini in pekarne, od katerih so nekateri stoletja zaznamovali celjski gospodarski in potrošniški utrip, so večinoma ugasnili ali pa se združili v nove poslovne subjekte. Tudi ti so v večinski meri že postali plen zgodovine, toda to je že popolnoma nova zgodba.

—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.