Anton Perko je bil osebnost zanimivega obdobja, ki se je dokončno izteklo s koncem prve svetovne vojne in razpadom monarhije leta 1918. V 20. stoletju pride do likovnega preobrata; to je čas eksperimentov, različnih avantgardnih gibanj, zaradi obeh svetovnih vojn pa se je od umetnika nujno pričakovala kritičnost do družbe in dogodkov. Perkovo slikanje je bilo vseskozi osredotočeno na nekaj tematskih skupin, kot so marine, vedute pokrajin, rastline in krajše obdobje žuželke. Portretov ali figuralnega slikarstva pri njem praktično ni. Izjemoma se na vedutah ulic, na obalah in na primer na prizorih viške bitke človeške figure pojavljajo kot miniature ali mimoidoči na ulici, ki so brez vsake psihološke note in so tam zgolj iz dokumentarne nuje; vse to pa je njegov opus v obdobju med obema vojnama in skoraj do konca 20. stoletja potisnilo v tako rekoč popolno pozabo.
Čeprav se njegovo ime pojavlja v pregledih avstrijske likovne umetnosti 19. stoletja, je bil v 20. stoletju znan le ožjemu krogu lastnikov njegovih del in nekaterim kulturnim institucijam, ki hranijo njegove slike ali risbe. Mednje spadajo Pokrajinski muzej Celje, Albertina in Vojni muzej na Dunaju, Neue Galerie v Gradcu, Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju in Znanstvena knjižnica Dubrovnik.
Oživljanje spomina na Antona Perka seže v leto 1990, ko je Milena Moškon o njem prva objavila članek v Celjskem zborniku. Leta 2010 pa je produkcijska hiša Arcusfilm v dokumentarnem filmu o Wilhelmu von Tegetthoffu namenila nekaj časa tudi Perku in njegovemu Lissa-Albumu s prizori viške bitke. V Dubrovniških knjižnicah so leta 2013 od Hildegard Tetsis, roj. Radminsky, prejeli zapuščino 724 Perkovih risb in slik. Po tej donaciji so leta 2014 pripravili razstavo izbranih del z naslovom »Anton Perko (1833–1905) – Pod soncem in mesecem juga«; ob tej priložnosti je nastal tudi istoimenski katalog. Leto pozneje pa je Dubrovniška televizija o slikarju posnela še dokumentarni film. Na podlagi svojih raziskav je dr. Sanja Žaja Vrbica objavila dva članka: leta 2015 v Zborniku za umetnostno zgodovino in leta 2016 v Ars Adriatica. Ob 185. obletnici Perkovega rojstva je bil na pobudo domačina Stanislava Košenine na Vranskem organiziran kulturni dogodek, kjer so bila za nekaj ur na ogled tudi številna slikarjeva dela. Leta 2020 pa je bila izdana prva obsežnejša biografija v soavtorstvu dr. Petra Zimmermanna in dr. Sanje Žaje Vrbica z naslovom »Anton Perko, mornar, dvorjan, slikar«. V jeseni 2020 je bila v Pokrajinskem muzeju Celje organizirana tudi prva obsežnejša razstava Perkovih del, ki so ohranjena v Sloveniji. Z omenjeno razstavo, katere avtorica je muzejska kustosinja Gabrijela Kovačič, so opozorili na osebnost velikega formata in človeka, ki je imel neverjetno bogato in zanimivo življenjsko pot tako za tisti čas kakor za današnje dni. Njegovo delo ga je vodilo v neposredno bližino nekaterih prelomnih dogodkov 19. stoletja. Njegove slike in risbe osamljenih jadrnic, različnih obmorskih krajin in mest, ki so v popolnem sožitju z morjem in naravo, nas opominjajo na njegovo rahločutno naravo in talent, ki sta ga oblikovala v enega redkih marinistov slovenskega porekla v 19. stoletju. Razstava je leta 20121 gostovala najprej v Pomorskem muzeju Sergej Mašera, v Piranu; leta 2022, pa v prilagojeni obliki in v slovenskem in nemškem jeziku še v Slovenskem kulturnem centru Korotan na Dunaju.
