Pravila čitalnice so bila jasna: »Čitanje časopisov in knjig, pisanih v slovanskih, pa tudi drugih jezikih; razveseljevanje v besedah, v plesu, v igrah itd.« Čeprav je bilo sprva delovanje čitalnice povsem »salonsko«, je veliko prispevala k razvoju in širitvi slovenske kulture v naših krajih.
Večini članov je bila še vedno najpomembnejša družabna plat čitalniške ponudbe. V društvenih prostorih so se ob taroku, tomboli ali poslušanju »glasovira« prijetno najedli in ob tem zaužili še dobro kapljico, zato delo knjižnice ni dosegalo želenih rezultatov. Predsednik dr. Štefan Kočevar je večkrat poudarjal, kakšna je prava vloga Narodne čitalnice. Leta 1868 je zbranim društvenikom med drugim dejal, »da je bila zmiraj glavna skrb odbora sedanjega dopolniti dvojni namen čitalnice, po katerem bi bila čitalnica društvenikom prvič podučevna in koristna, drugič ugodna in prijetna. /…/ Obžalujem, da se je opustila hvalevredna navada, po kteri so se zbrali člani vsaki teden in čitali knjige«.
Zelo odmevne so bile bésede, ki so jih prirejali ob sobotah ali izbranih priložnostih. Ob petju in recitiranju so udeleženci lahko tudi zaplesali, igrali priljubljeno tombolo, tarok ali metali pikado. Vsako leto so počastili tudi spomin na Franceta Prešerna (3. decembra), Valentina Vodnika (2. februarja) in redno pripravljali silvestrovanja. Članstvo je postajalo vse zahtevnejše, zato je pevovodja Gregor Tribnik s pomočjo bratov Ipavcev prirejal izvrstne glasbene večere, leta 1864 pa so ponovno začeli z gledališko dejavnostjo. V čitalniških prostorih so letno pripravili po šest predstav, vodja dramske sekcije pa je postal celjski tiskar Edvard Jeretin, čigar oče Janez Jeretin je uprizoril prvo slovensko gledališko predstavo v Celju.
