Oče Josipa Paučiča, Jakob Paučič, se je rodil leta 1863 kot sin kmeta in podeželskega trgovca iz Gatine pri Grosupljem. Kot njegov starejši brat Anton, ki si je prvih trgovskih izkušenj pridobil pri očetu, s katerim sta vozila s »parizarji« kupljeno blago z Dolenjske, iz Bele krajine in Karlovca v Ljubljano in Trst, je šel tudi mlajši Jakob po očetovih stopinjah. V Ljubljani, kjer je brat Anton odprl na takratni Cesti sv. Petra trgovino z moko in deželnimi pridelki, je Jakob izpopolnil svoje trgovsko znanje.
Leta 1884 je Jakob Paučič prišel v Novo mesto in odprl trgovino v Fichtenauovi hiši na glavnem trgu, kjer je bila tudi pošta. Kmalu je toliko privarčeval, da si je leta 1891 kupil hišo na Glavnem trgu in odprl trgovino z deželnimi pridelki in pekarijo; pozneje pa se je verjetno ukvarjal tudi s prekupčevanjem nepremičnin. V Novem mestu je zgradil in prenovil več hiš. Leta 1902 je kupil tudi restavracijo pri pošti ter jo notranje in zunanje preuredil v Hotel Paučič. Zaradi ženine bolezni ga je že leta 1903 hotel prodati, vendar ga je dal sprva v najem in ga nato šele leta 1908 prodal. Najbolj znana pa je Novomeščanom Paučičeva vila, ki je še danes v lasti njegovih potomcev.
Jakob Paučič je bil tipičen primer podeželskega »self-made mana«, kakor so takrat imenovali može, ki so v življenju uspeli brez šolske izobrazbe. V zakonu s prvo ženo je imel 7 otrok, po njeni smrti pa se je ponovno poročil in jih imel še pet. Umrl je leta 1935 v Novem mestu.
Josip Paučič je bil četrti otrok iz prvega zakona Jakoba Paučiča. Rodil se je v Novem mestu 9. marca leta 1900. Končal je nižjo gimnazijo in nato trgovsko šolo. Pozneje je končal še obrtno nadaljevalno šolo za pekovsko obrt. Leta 1926 je prevzel očetovo trgovino in pekarijo, z njima pa tudi očetov dolg v vrednosti 100.000 din, ki ga je odplačeval do 2. sv. vojne. Razen tega je moral izplačati še sestri. Poročil se je leta 1932 in imel sina Jurija. Pozneje je nameraval začeti tudi proizvodnjo testenin, kar pa mu je preprečil začetek 2. sv. vojne.
Kot zadnji predsednik novomeške čitalnice je leta 1925 pripravil program za praznovanje njene šestdesetletnice. Ko pa jo je iztega leta skupaj z Narodnim domom prevzel novomeški Sokol, je postal oskrbnik Sokolskega doma in se še naprej tudi kulturno udejstvoval. Režiral je igre in v njih tudi igral.
Leta 1927 je bil na liberalni gospodarski listi skupaj z dr. Josipom Režkom izvoljen za novomeškega občinskega odbornika in postal eden izmed županovih svetovalcev. Kot član starešinstva in nato član občinske uprave je bil Josip Paučič izredno dejaven. Opravljal je posle preglednika občinske blagajne, pregledoval in poročal o občinskem računskem zaključku za tekoče leto. Izvoljen je bil v različne odbore (upravni odbor mestne hranilnice, za gradnjo elektrarne na Dvoru, davčni odbor, gradbeni odbor), komisije in odseke (načelnik policijskega odseka, odsek za podaljšanje električnega voda do Novega mesta, vodovodni odsek, cestni odsek). Na občinskih sejah se je večkrat prijavil k besedi ter zagovarjal svoja stališča in podajal predloge.
Na občinskih volitvah leta 1933 je Josip Paučič kandidiral kot drugopodpisani za županom dr. Josipom Režkom na edini kandidatni listi JNS in bil tako ponovno izvoljen v občinski odbor Novega mesta. Ko je bil leta 1935 dr. Josip Režek izvoljen v Narodno skupščino Jugoslavije, je kot njegov namestnik do volitev prevzel predsedovanje občine.
Ob začetku 2. sv. vojne leta 1941 je Josip Paučič svojo trgovino in pekarijo zaprl ter pri kandijskem avtomehaniku Lojzetu Murnu vodil pisarniško administracijo, dokler ta leta 1943 ni odšel v partizane. Pekarije pa se je do leta 1943 posluževala italijanska vojska, nato pa je bila v hiši nemška vojaška zobna ambulanta in ob koncu vojne oddelek domobrancev.
Med vojno se je g. Paučič ukvarjal tudi s proizvodnjo kvasa, njegova žena Marija Rozman pa je kot učiteljica poučevala 42 let, nazadnje v Ljubljani. Po vojni mu je mož svakinje Anice Janez Eržen, ki je bil funkcionar OZNE, priskrbel službo na Ministrstvu za industrijo pri generalni direkciji za živila. Kot uslužbenec pri ministrstvu je Josip Paučič hitro spoznal, da trgovine in pekarije ne bo moč obdržati in je vse skupaj pod ceno prodal baje za 400.000 din Nabavno-prodajni zadrugi Novo mesto in si kupil hišo v Ljubljani. Poklicno kariero je končal kot šef komerciale v tovarni Kolinska Ljubljana. Leta 1960 se je upokojil in leta 1978 umrl.
