O zadružništvu

Začetki zadružništva:
Leto 1848 je na Slovenskem prineslo zemljiško odvezo in konec fevdalizma. Kmet je s tem resda postal sam svoj gospodar, a novim okoliščinam številni kmetje niso bili kos. Pomanjkanje ustreznega znanja oziroma osnovnih sredstev ter novi državni davki, ki so pritiskali na kmete, so pripeljali do množičnega zadolževanja in propadanja kmetij. V tem času je prišlo tudi do prvega večjega vala izseljevanja – iz Dolenjske ter Bele in Suhe krajine se je po nekaterih ocenah takrat izselilo med 40 in 50 odstotki za delo sposobnega prebivalstva. Prve oblike zadružnega delovanja, ki se pojavijo v drugi polovici 19. stoletja so tako ravno zadružne hranilnice, katerih namen je bil zagotoviti kreditiranje pod pravičnimi pogoji in iztrgati kmeta iz rok oderuhov in špekulantov. Te zadružne hranilnice so imele tudi pomembno narodnoobrambno vlogo, saj so se poleg slovenskih takrat pojavile tudi različne nemške in italijanske organizacije, ki so s kupovanjem propadlih oz. propadajočih kmetij za svoje člane skušale širiti etnični prostor svoje skupnosti.

Obdobje med obema vojnama:
Zaradi neugodne menjave denarja po prvi svetovni vojni in inflacije je kreditno zadružništvo prizadeto, vedno bolj se uveljavlja potrošniško zadružništvo in konzumna društva. V tem času je najbolj dejavno Konzumno društvo za Slovenijo, katerega ravnatelj je bil Anton Kristan.

Obdobje po drugi svetovni vojni:
Druga svetovna vojna je začasno ustavila zadružno delovanje. Po vojni je bil leta 1946 sprejet temeljni zakon o zadrugah, prišlo je do agrarne reforme, ki je dokončno odpravila kmečke dolgove. Po neuspešnem poskusu kolektivizacije v letih 1948 do 1953 se zadruge reorganizirajo v splošne nabavno – prodajne kmetijske zadruge. Te postanejo množične, poslovno dobro povezane in učinkovite organizacije. Konec leta 1956 je bilo v Sloveniji 695 zadrug s 126.000 člani. Konec petdesetih so bili sprejeti novi predpisi o zadrugah, ki so le-te vedno bolj izenačevali s podjetji. Zadružne zveze se razpuščajo, zadruge pa se vedno bolj spajajo s podjetji. Leta 1965 je bilo v Sloveniji le še 78 zadrug s 48.713 člani.
Napočilo je najbolj neugodno obdobje za zadružništvo na slovenskem, ki traja do začetka sedemdesetih. Družbenopolitične in gospodarske spremembe, ki so nastopile v sedemdesetih, so omogočile, da je bilo zadružništvu zopet priznano pomembno mesto v razvoju kmetijstva. Leta 1969 je bil sprejet zakon o hranilno-kreditnih službah, leta 1972 pa zakon o združevanju kmetov. Leta 1971 je bila najprej ustanovljena Zveza hranilno-kreditnih Služb Slovenije, leta 1972 pa Zadružna zveza Slovenije. V okviru zadružne zveze začne delovati Republiški center za pospeševanje kmetijstva, po letu 1975 pa pri obnovi kmetijstva sodeluje tudi Mednarodna banka za obnovo in razvoj. Na kmetijah se vedno bolj uveljavlja sodobna kmetijska mehanizacija, kmetije se tehnološko posodabljajo in preusmerjajo v pridelavo za trg. To obdobje prinese veliko izboljšanje življenjske ravni kmetov.
Kmetijske zadruge in organizacije kooperantov so z gradnjo infrastrukture in pospeševanjem turizma na kmetijah odigrale tudi pomembno vlogo pri razvoju odročnih hribovitih in gorskih območji.

Samostojna Slovenija:
Po osamosvojitvi Slovenije Zadružna zveza Slovenije sprožila pobude in pripravila ustanovitev osrednjih zadružnih poslovnih organizacij: Slovensko zadružno kmetijsko banko (1990), Zadružno kmetijsko družbo (1991), Zadružno turistično agencijo VAS (1991), kasneje pa je bila ustanovljena tudi pooblaščena družba za upravljanje, Kmečka družba (1994).
Leta 1992 je bil sprejet zakon o zadrugah, ki je pravno uredil status in poslovanje zadrug, ter definiral njihov položaj v živilsko predelovalni industriji. Odpravljene so skoraj vse ugodnosti za kmetijske in gozdarske zadruge, nenaklonjena jim je tudi hitra liberalizacija kmetijskega trga. Kmetijsko svetovalna služba je prešla pod državno upravo.

Kreditno zadružništvo:
Leta 1872 nastane v Ljutomeru prva kreditna zadruga, temu sledi hiter razmah kreditnega zadružništva. Kreditno zadružništvo je temeljilo na ideji o samopomoči znotraj skupnosti. Člani kreditne zadruge so ob pristopu vplačali manjši znesek kot delež, na podlagi katerega so nato lahko jemali kredite pod ugodnimi pogoji. Večina denarja je prihajala iz skupnosti, v kateri je zadruga delovala in je v njej tudi ostala, obresti na kredit so bile navadno minimalne.

Mihael Vošnjak (1837-1920) in meščanske posojilnice:
Izvira iz premožne šoštanjske usnjarske družine. Kot železniški inženir je nekaj časa delal tudi na češkem, kjer se je seznanil z organiziranimi kmetijskimi in obrtniškimi zadrugami. Po češkem vzoru je po vrnitvi v domovino začel ustanavljati posojilnice po nekoliko prirejenem Schulze-Delitschevem sistemu. V veljavi so bili dvojni deleži, višji za vodilne člane ter nižji za širše članstvo. Leta 1881 je v Celju ustanovil Celjsko posojilnico. Posojilnice so delovale na širokem področju, predvsem pa na južnem Koroškem, v Podravju, Posavju in ob italijanski meji, kot protiutež nemškim, italijanskim in kočevarskim posojilnicam. Leta 1884 je posojilnica ustanovila Zadružno zvezo v Celju, ki je leta 1905 štela 216 posojilnic.

Janez Evangelist Krek (1865-1917) in »raiffeisnovke«:
Je najvidnejši predstavnik krščanskega socializma pri nas, duhovnik in aktiven politik, ki je sodeloval pri ustanavljanju številnih katoliških društev. V 90ih letih 19.  stoletja začne z ustanavljanjem posojilnic Raiffeisnovega tipa, ki so postopoma zamenjale meščanske posojilnice Schulze-Delitscheveega tipa. V teh posojilnicah so bili deleži vseh enaki, delovale pa so znotraj ene občine, vasi ali župnije, kjer so se vsi člani med seboj poznali in si zaupali.
Kasnejše spremembe zakonodaje so razliko med Krekovimi in Vošnjakovimi hranilnicami izbrisale, tako da so vse delovale na enak način.

Blagovne in nabavno – prodajne zadruge:
Prva kmetijska društva in zadruge so nastale iz kmetijskih družb.  Leta 1918 je bilo na slovenskem 58, leta 1937 pa že 203 kmetijske nabavno – prodajne zadruge. Primer take zadruge je Kmetijsko društvo Dobrepolje (1896), in Velike Lašče (1901), ki se je kasneje preoblikovala v Konzumno društvo.

Mlekarske zadruge:
Sprva se oblikujejo kot mlekarske ali sirarske združbe zaradi urejanja planin, skupne paše in predelave mleka. Po zakonu o gospodarskih zadrugah iz leta 1873 se preoblikujejo v zadruge. Pred prvo svetovno vojno nastane nad 120 takih zadrug, po prvi svetovni vojni pa zaidejo v krizo, ki traja do leta 1934 in jo preživi 55 mlekarskih zadrug. Po koncu druge svetovne vojne so vključene v Mlekopromet, nato pa sledi oblikovanje velikih mlekarn v Ljubljani, Mariboru, Celju, Ljutomeru, Murski Soboti in Vipavi.

Živinorejske sekcije in prodajne zadruge:
Razvijejo se iz bikorejskih društev in podružnic kmetijskih družb. Ustanavljajo se od let 1905 do prve svetovne vojne.

Vinarske zadruge:
Te so bile uspešnejše od drugih, zlasti v obdobju med obema vojnama, ko so sodelovale pri obnovi vinogradov in prodaji vina. Pred prvo svetovno vojno so delovale v Ormožu, Vipavi, Mariboru, Ptuju in Ljubljani. Med obema vojnama so nastale vinarske zadruge v Ljutomeru, Gornji Radgoni, Slovenskih Konjicah, na Bizeljskem in v Kostanjevici, po drugi svetovni vojni pa še v Metliki, Brežicah, Dobrovem v Brdih, Vrištanju in Slovenski Bistrici. Konec petdesetih so bile vinske zadruge vključene v kmetijske kombinate, razen zadruge Goriška Brda in zadruge v Slovenskih Konjicah.

Sadjarske zadruge:
Prvo sadjarsko društvo za izvoz sadja s Primorske je leta 1870 v Gorici ustanovil Fran Povše, da bi preprečil odvisnost slovenskih sadjarjev od izkoriščevalskih izvoznikov. Kasneje prodajo sadja posredujejo kmetijske podružnice deželnih kmetijskih družb v Gradcu, Mariboru in Gorici. Poskusi oblikovanja solidne trgovine s sadjem v prvi Jugoslaviji so bili neuspešni. Po drugi svetovni vojni je ustanovljeno zadružno podjetje Slovenija sadje, ki pa se kasneje izgubi v Mercatorju. Po osamosvojitvi največ sadja izvozijo pridelovalci sami.

Delavsko konzumno zadružništvo:
Delavsko zadružništvo je bilo sestavni del političnih gibanj socialistične, socialdemokratske in krščansko-socialne stranke. Obsegalo je obrtniške, kreditne, produktivne in potrošniške zadruge. Prvo je bilo leta 1856 ustanovljeno Društvo za denarno pomoč rokodelcem in obrtnikom, ki ga je ustanovil Jan Horak. Leta 1871 nastane v Mariboru Kreditno društvo južne železnice, nato pa v naslednjih letih več krojaških, čevljarskih in mizarskih zadrug.
Leta 1903 je Engelbert Franchetti v Ljubljani ustanovil Deželno obrtno zadrugo, ki se je nato preimenovala v Zvezo obrtnih zadrug v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni se zadružna dejavnost obrtnikov nadaljuje v skladu z novimi razmerami. Ko leta 1937 stopi v veljavo Zakon o gospodarskih zadrugah, postane članstvo v obrtniških strokovnih združenjih obvezno. Pred drugo svetovno vojno je približno 25.000 obrtnikov združenih v 168 strokovnih združenj. Delovalo je še kakih 50 različnih obrtniških zadrug. Velik pomen za razvoj obrtništva je imela Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, ki je bila po drugi svetovni vojni ukinjena. Obrtne zadruge so po zakonu iz leta 1946 izenačene z ostalimi zadrugami. Pristojnosti ukinjene Zbornice za trgovino, obrt in industrijo je prevzela Uprava za obrt, del poslov pa Obrtniška zveza Slovenije.
Prvo delavsko konzumno društvo od leta 1887 posluje v Ljubljani. Leta 1893 je Janez Evangelist Krek ustanovil konzumno društvo v Idriji, leta 1895 pa centralo v Ljubljani s 37 podružnicami. Te leta 1910 osnujejo Zvezo konzumnih društev v Ljubljani. Vzporedno s Krekovimi krščanskimi socialisti ustanavlja svoje organizacije tudi Socialistična demokratska stranka. Leta 1897 oblikuje Konzumno zadrugo Zagorje, leta 1902 v Idriji in leta 1904 v Trbovljah. Leta 1908 je Anton Kristan v Ljubljani ustanovil Konzumno društvo za Ljubljano in okolico, od tod pa se gibanje razširi po vsej deželi.
Na Primorskem delujejo delavske zadruge v Gorici, Tržiču, Nabrežini in Mirnu pri Gorici.

Zadružne zveze na Slovenskem:
Vošnjakove posojilnice je od leta 1883 vodila Zveza slovenskih posojilnic, ki se je leta 1904 preimenovala v Zadružno zvezo v Celju. Krekove Raiffeisnove posojilnice so leta 1895 ustanovile Zvezo kranjskih hranilnic in posojilnic v Ljubljani, ki se je leta 1899 reorganizirala v Gospodarsko zvezo, leta 1904 pa v Zadružno zvezo v Ljubljani.
Skupina mladoliberalcev (Ivan Tavčar, Ivan Hribar) je let 1907 ustanovila svojo Zvezo slovenskih zadrug, ki si je leta 1930 pripojila Zadružno zvezo v Celju.
Po zakonu o reviziji iz leta 1903 so vse tri postale »revizijske«. Svoje denarno poslovanje so morale prenesti na svoje finančne ustanove (Celjska posojilnica, Ljudska posojilnica v Ljubljani, Zadružna gospodarska banka v Ljubljani, …).
Po drugi svetovni vojni je ustanovljen Iniciativni zadružni odbor Slovenije, ki pospešuje predvsem ustanavljanje nabavno-prodajnih zadrug. V 60-ih so zadruge podrejene Gospodarski zbornici Slovenije in nazadujejo, razmere se izboljšajo v 70-ih letih. Leta 1972 je ponovno ustanovljena Zadružna zveza Slovenije. Ta se po osamosvojitvi začne vključevati v mednarodne organizacije – leta 1994 postane članica Mednarodne zadružne zveze (Internatinal Co-operative Aliance , ICA), leto kasneje pa še Evropskega združenja za kmetijstvo. Leta 2003 postane pridružena članica Splošne konfederacije kmetijskih zadrug v Evropi, leta 2004 pa polnopravna članica.

Friedrich Wilhelm Raiffeisen (1818-1888):
Kot župan je služboval v več manjših mestih v Porenju in tam dobro spoznal bedo, v kateri so takrat živeli kmetje, na milost in nemilost prepuščeni oderuhom. Leta 1846 je ustanovil prvo kreditno zadrugo na načelih samopomoči, samoupravljanja in samoodgovornosti. Model se je hitro razširil po Nemčiji, kjer je v treh desetletjih nastalo blizu petsto zadružnih hranilnic in posojilnic. Leta 1872 je Raiffeisen povezal lokalne kreditne zadruge in ustanovil prvo zadružno banko, imenovano Rheinische Landwirtschaftliche Genossenschaftsbank.

Franz Hermann Schulze-Delitzsch (1808-1883):
Bil je član pruskega nacionalnega zbora, v okviru katerega je predsedoval komisiji za preiskavo življenjskih razmer delavcev in obrtnikov. Rezultati so ga prepričali v nujnost sodelovanja majhnih gospodarskih subjektov, če hočejo ohraniti samostojnost v odnosu do velikih kapitalistov. Leta 1850 je ustanovil prvo ljudsko banko, v katero so podpisniki vložili majhne deleže in temu primerno dobivali obresti ter pridobivali kredite. Upravo banke je sestavljal svet, katerega člani so bili iz vrst podpisnikov. V desetih letih je bilo ustanovljenih več kot dvesto takšnih bank, ki so bile centralno organizirane pod vodstvom Schulze-Delitzscha oziroma osrednje pisarne kreditnih zadrug.

Mohamed Junus (1949- ):
Mohamed Junus je bangladeški bankir in ekonomist, dobitnik Nobelove nagrade za mir za leto 2006. Razvil je koncept mikrokredita, katerega srž so drobna posojila za podjetnike, ki so prerevni, da bi lahko dobili običajno bančno posojilo. Je tudi ustanovitelj banke Grameen, za kar je leta 2006 prejel Nobelovo nagrado za mir. Junus je banko Grameen (grameen pomeni vaška) ustanovil leta 1976, da bi pomagal revnim prebivalcem Bangladeša. Kot jamstvo za vračilo kredita služi sistem solidarnostnih skupin – majhnih, neformalnih skupin, ki si denar izposodijo skupaj in katerih člani jamčijo drug za drugega. Uspeh modela mikrofinanciranja je navdihnil podobna prizadevanja po vseh državah v razvoju in celo v razvitih državah; posnemajo ga v 23 državah.