Ovire, s katerimi so zlasti spodnještajerski Nemci skušali zaustaviti svoje slovenske politične nasprotnike, niso mogle zaustaviti živega dogajanja. Kljub prepovedi je po poročilu ljubljanske Glasbene matice decembra 1908 celjska podružnična glasbena šola že delovala, šolski orkester pa je imel 7. marca 1909 v veliki dvorani Narodnega doma svoj prvi koncert. Mestni nemški časopis Deutsche Wacht, takratno glasilo celjskih Nemcev in nemško mislečih Slovencev, je o dogodku zgovorno molčal, toda to slovenskega glasbenega dogajanja ni motilo. Glasbena šola v prostorih Narodnega doma, ki je simboliziral duhovni in narodnostni utrip celjskih Slovencev, je delovala, njeni gojenci in učitelji pa so se vneto udeleževali mestnega javnega življenja.
Profesor Ivan Mlinar v svojem zgodovinskem orisu šole Glasbene matice v Celju posebej omenja maturantsko slavje slovenskih maturantov, ki so ga pripravili ob izteku šolskega leta 1908/09 v Narodnem domu. Pri tem izpostavlja dr. Radovana Brenčiča, kulturnega vodjo takratnih slovenskih dijakov v Celju, ki je v okviru večernega programa in tudi sicer vodil dijaški Voglajna kvartet in dijaški moški pevski zbor ter sodeloval pri reorganizaciji Narodne godbe. O njegovi nesporni glasbeni in organizacijski nadarjenosti priča tudi podatek, da mu je Matej Hubad, umetniški vodja Glasbene matice v Ljubljani, leta 1913 ponudil mesto ravnatelja celjske glasbene šole. Brenčič ponudbe ni sprejel, ker je v tem času še študiral na Dunaju. Celjsko podružnico Glasbene Matice so tako v prvih letih njenega obstoja vodili Čehi; v razmeroma kratkih intervalih so se izmenjali Adolf Feix, Vilim Seifert in Václav Engerer.