Veliko literarnih okruškov

MALO LITERARNIH BISEROV

To pa seveda ne pomeni, da železo in jeklo in predvsem ljudje, ki sta jim dajala zaslužek, niso motivi v mnogih koroških literarnih delih, na primer v Jamnici Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca iz leta 1946 in v delu Sledi preklanih sivin Ignaca Kamenika iz leta 1996. Rečemo lahko celo, da se tem železarskim motivnim drobcem ne more izogniti noben koroški pisatelj, pesnik in dramatik, tako vseobsegajoče je fabrika zakoreninjena v koroškem življu.

 

Kot osrednja tema pa se železarstvo oziroma železarna najbolje izriše pri dveh koroških avtorjih: pri Marjanu Kolarju v romanu Sezuj se, kadar stopiš v mošejo ter Rudiju Mlinarju v miniaturnih slikah Mati fabrika in njeni otroci.

  

KOLAR IN MLINAR

Marjan Kolar (1933–2017) in Rudi Mlinar (1950) sta v Železarni Ravne dosegla po okroglih 30 let delovne dobe, prvi ves čas kot novinar in urednik internih glasil, drugi pa je prehodil pot kovinarja od delavca do delovodje v proizvodnji. V 80. letih prejšnjega stoletja, ko so se njune poti v železarni najbolj križale, je bil Kolar že priznan slovenski pisatelj z nagrado Prešernovega sklada za roman Išči poldan (1967) in kopico drugih del, Mlinar pa se je v literaturi, začenši z gledališkimi igrami, šele preizkušal, in mu je bil Kolar odličen mentor. Tako je Mlinarju prvo prozno delo izdala prav Železarna Ravne (zbirka črtic Pekoče zvezde, 1986), njegov opus pa se je razcvetel po letu 2000 z več kot desetimi literarnimi deli, med njimi osmimi romani; prav v tem času pa tudi pri Kolarju govorimo o njegovem drugem ustvarjalnem vrhu s kar štirimi romani in nekaj zbirkami kratke proze.

 

MED NAJPOMEMBNEJŠIMA DELOMA O ŽELEZARNI SKORAJ POL STOLETJA RAZLIKE

Čeprav so Kolarjev roman Sezuj se, kadar stopiš v mošejo v založništvu Koroškega zavoda za kulturo Ravne na Koroškem ponatisnili leta 2008 in mu dodali podnaslov Roman o topilcu, je prvič vendarle izšel že leta 1971 pri Založbi Obzorja Maribor, kar pomeni, da je med njim ter delom Rudija Mlinarja Mati fabrika in njeni otroci, ki je izšlo leta 2017 kot 74. zvezek Družinskih večernic 2018 pri celovški Mohorjevi družbi, 47 let ali skoraj pol stoletja razlike, to pa je čas, ki je za Železarno Ravne vsekakor pomenil gromozanski razvojni korak v proizvodnem in organizacijskem pogledu. Kljub temu pa je med Kolarjevo in Mlinarjevo literaturo moč najti vzporednice.

  

O PREČUDOVITEM ORKESTRU  NEŠTETIH ZVOKOV

Ko je Mlinar leta 2016, po treh desetletjih dela v fabriki in skoraj dveh desetletjih življenja zunaj Koroške, spet obiskal to železarno na Ravnah, ga je sprejela molče, tiha, kot žalujoča vdova in jokala z menoj vred za vsemi, ki so nekoč ustvarjali njeno zgodovino (str. 374).

 

Zgodovino ravenske železarne je v drugi polovici 20. stoletja, v času, o katerem govorita obe literarni deli, Kolarjevo in Mlinarjevo, ustvarjalo na tisoče ljudi (še leta 1990 jih je bilo 5.500), zbranih, tako Mlinar, v prečudoviti orkester neštetih zvokov, ki igra svojo edinstveno, še nikoli zapisano simfonijo, v kateri se je dalo slišati zamolkle udarce kladiv, rezke zvoke brusilnih plošč, ki se zažirajo v jeklo, zvenenje ostružkov, ki padajo drug na drugega, sikanje razžarjenih gredic, ki bežijo po valjarski progi, cvrčanje olja v kalilnici, ko se vanj potopi razžarjen industrijski nož, drdranje koles žerjava, ki nese hunt peska do talilne peči, bobnenje in sikanje, ko se elektrode spuščajo v peč … (str. 8).

 

Eden pri tej talilni peči je bil tudi glavni lik v Kolarjevem romanu Sezuj se, kadar stopiš v mošejo, Černjak. Zanj in za večino članov »orkestra« je po Mlinarjevih besedah veljalo, kar je veljalo za enega izmed delavcev železarne: Ni ga pritegnila v njeno drobovje ljubezen do dela in do železarstva, pritegnila ga je potreba po zaslužku, po varnosti, ki mu jo je ponujala (str. 299). Ali kot zapiše Kolar za svojega topilca: Ampak ostani v topilnici po osem ur na dan, pet dni v tednu, mesece, dve leti, deset let, polovico življenja ter pri tem delaj, da teče s tebe, to ni več ne lepo ne grozljivo. Enostavno kruh topilcev je (str. 6).

 

Predvsem gre torej za kruh, ki ga je železarna rezala ljudem, a tudi še za kaj več. Mlinar zapiše: Počasi se je navadil dima, navadil se je ropota, tudi ljudi, in še preden se je dobro zavedel, je že postal fabriški in od tedaj je bilo vse drugače (str. 299). S Kolarjevimi besedami pomeni biti »fabriški«, ko gre za čar neosebne množice, ki je dihala, pila in se smejala kot eno telo (str. 68). Prav ta »neosebna množica kot eno telo« nam daje spoznanje o ujetosti, zaznamovanosti, usodnosti, brezizhodnosti neke skupine, navadno moških, v katero jih je pahnilo življenje in ne morejo iz nje – kot nista mogla ne stari in ne mladi Černjak pri Kolarju in ne Franc, Silvo, Rajko, Korl, Julijana, Marina pri Mlinarju. Vsi ti, skupno jih je v romanu predstavljenih 25 (naslovi poglavij so kar njihova imena z letnicami, na katere se nanašajo avtorjevi spomini, na primer 14. Gašper – 1984), so namreč Mlinarjevi »fabriški otroci«. Iz istega leta jih je lahko tudi več, od navadnih do pisarniških in vodstvenih …

 

KOLARJEV »FABRIŠKI OTROK«

Kolarjev »fabriški otrok« pa je topilec, ki ga v romanu ne spoznamo samo v njegovem delovnem okolju, kot je to princip pri Mlinarju, pač pa celovito. Černjak gara ob 25-tonski peči, je enak med enakimi v skupini topilcev, živi v perzonalu, je sin očetu topilcu, ki ga okolje zaradi njegove predanosti delu spoštuje, je brat »filozofoma«, ki se izneverita družinski tradiciji, je mož ženi gospodinji, ki ga z vsemi potrebami čaka doma, je oče odraščajočima sinu in hčerki, ki ju vleče svet mlade ljubezni in potrošništva, je oče najmlajšemu sinu Fantiju, ki je s svojim obražčkom svetil okrog po tleh kot neugasljiva lučka (str. 70), je enak med enakimi v krčmi, kjer pa je ostajala zanj v prostoru toplota teles ter občutek, da je v mestu še veliko ljudi, kakršen je bil nekoč oče in je zdaj on (str. 61). Vseeno se nam na koncu Černjakova podoba topilca izriše kot izstopajoče osamljena, navezana predvsem na posvečenost svoje zadolžitve, na predanost 25-tonski peči oziroma je podoba zapleteno preprostega junaka svojega in našega časa. Ta topilec ni nič drugega kot večni človek, ki ostaja enak z vsemi svojimi dvomi in vprašanji, le okolje se spreminja, pa še to bolj kot ne le na videz, povzame univerzitetna profesorica Helga Glušič v svoji spremni besedi h Kolarjevemu romanu.

 

 

 

OD MATERE DO LEPOTICE

In kar spoštujemo, je kot mati. Železarna je mati Kolarjevemu Černjaku, saj mu reže kruh, in je mati Mlinarjevim delavcem, a v njegovem času ne več samo to. Je mačeha (»Fabrika ni več naša mati!« je vpil nekdo. Drugi mu pritrdi. »Tako je, fabrika nam postaja mačeha!« »Za svoje delo hočemo pošteno plačo!«; str. 307), je mrtvak (V temni noči, tik pred jutrom, leži fabrika razgaljena kakor velik mrtvak ob cesti. Nizki sivi oblaki se leno plazijo okoli obronkov bližnjih hribov /…/; str. 9), je prijateljica (Koliko ur, dni, mesecev in let je že njena dobra prijateljica, pa ne samo prijateljica, temveč veliko več. Ni vedno nežna, niti ni vedno ljubeča, a vendar skrbi zanjo, obenem od nje zahteva zvestobo, pridnost, zaupanje; str. 338) in je v mnogih elementih tudi lepotica (Gledal sem, kako se je barva na odkrčenem izdelku začela spreminjati /…/ Ko sem tako opazoval to preobrazbo iz svetle, razžarjene lepotice v povsem običajno sivino /…/; str. 22).

 

ŠPEKULACIJI

Ali sta Sezuj se, kadar stopiš v mošejo ter Mati fabrika in njeni otroci – dve kapitalni literarni stvaritvi iz 400-letne zgodovine železarstva v Mežiški dolini – prerasli čas ali se vanj vedno bolj vraščata? Vprašanje, ki ostaja odprto. Ali se bo po njiju − glede na sodobne razvojne trende v železarstvu − še rodilo kakšno podobno delo? Vprašanje, ki se mu žal ponuja le nikalen odgovor.