Simboli železarne Ravne
Več kot šestdeset let je za prepoznavnost ravenske železarne in pozneje njenih naslednic skrbel logotip z upodobljeno elektroobločno pečjo, ki ga je oblikoval Dušan Stropnik, avtor še več oblikovnih rešitev.
Silhueta elektroobločne peči z elektrodami je bila med letoma 1953 in 2014 del celostne podobe ravenskih gospodarskih družb in tudi nekaterih društev, ki so jih te podpirale, ter prostora, v katerem so ta delovala, močno pa se je vtisnila tudi v zavest ljudi. Potem je iz nje vse bolj izginjala, živi le še v znaku pihalnega orkestra ravenskih železarjev in kot znak kakovosti v sedanjih družbah Skupine SIJ na Ravnah na Koroškem.
Na naših izdelkih se bo torej pojavila naša zaščitna marka: sidro Železarna Ravne – Made in Jugoslavija – ter razširjala in varovala renome naših izdelkov, je zapisalo glasilo ravenskih železarjev Koroški fužinar novembra leta 1952 in znak objavilo v glavi časopisa. Tovarniški znak je simbol, s katerim označujejo posamezne tvornice svoje izdelke in sploh vso svojo prepisko in reklamo. To je znak firme, hiše, delovnega kolektiva, je tovarniški list podučeval bralce. Pojasnil je še, da je jeklarna na Ravnah ta znak, simbol trgovskih zvez, že imela v preteklosti, pozneje pa so ga izmaličili v razne črke. Iz poslovne zgodovine je bilten povzel, da je ta znak cenil predvsem Orient: Ker pa se na trgu zgodi, da kdo le ponudi svojo robo kot zanesljivo enako dobro ali pa celo kot zahtevano marko in se potem kupec tudi opeče, smo morali naš znak valjati tudi na profile in ga vtiskati na posamezne komade. Muzej na Ravnah ima shranjen tak primer.
A simbol iz časov Jeklarne grofa Thurnskega na Ravnah z letnico 1774, ko je grof Franc Xaver Thurn pridobil koncesijo za postavitev peči na volka, dveh laških kladiv, cajnarice, kosarne in štirih žičarn, se v Železarni Ravne, kot se je leta 1952 preimenovala iz Železarne Guštanj (sočasno s preimenovanjem trga Guštanj v mesto Ravne na Koroškem), ni uveljavil.
Podobno kot tudi ne poskus z upodobitvijo repača z letnico 1620, ko je Melhior Puc v Črni postavil fužine, kar velja za začetek železarstva v Mežiški dolini. O tej upodobitvi njen avtor Dušan Stropnik pravi: Vse železarne so nastale ob rekah, kjer so bili v kovačnicah »repači«, vodna kovaška kladiva. Tako maketo sem prvič videl na Ravnah in si jo posnel, tega nisem risal za železarno, temveč zase. Je pa del tovrstnega kovaškega kolesa (tudi muzejskega eksponata) pozneje postal znak Muzeja Ravne na Koroškem.
SIDRO NI DOLGO ZDRŽALO
Komaj pol leta po izbiri logotipa s sidrom je bila potrjena drugačna odločitev. Ker pa postaja naša tovarna res izrazita industrija plemenitih jekel Jugoslavije, je bil sprejet predlog novega zaščitnega znaka ELEKTRO-PEČ. Značka je lična in bo po obliki in pomenu lepo predstavljala našo delavnost in naše izdelke, je pojasnil kratek zapis v Koroškem fužinarju maja leta 1953 in prvič objavil izris novega logotipa. Da je ta res zaživel v praksi, dokazuje tudi fotografi a z Zagrebškega velesejma, objavljena novembra istega leta.
Vprašanju, kdo je avtor logotipa, se doslej ni posvetilo veliko pozornosti oziroma je bilo razširjeno mnenje, da ga je zasnoval direktor Gregor Klančnik. Tako je bilo zapisano tudi v tovarniškem glasilu Informativni fužinar v nekrologu ob njegovi smrti leta 1995: Klančnik je odločilno vplival na razvoj ravenske jeklarne in kraja. Botroval je tudi novemu imenu (leta 1952 so Guštanj preimenovali v Ravne na Koroškem) in oblikoval znak Železarne Ravne.
Tudi resnični, dejanski avtor, Dušan Stropnik, to epizodo v svojem življenjepisu zapiše le v enem stavku: Direktorju železarne Gregorju Klančniku sem narisal zaščitni znak Železarne Ravne. Na naša vprašanja pa je nedavno pojasnil: Nikoli nisem trdil, da sem jaz avtor znaka Železarne Ravne, nasprotno, direktor Klančnik je idejni avtor, jaz sem samo njegove ideje po njegovem nalogu moral izrisati. Direktor ni obvladal risanja, oblikovati sem mu moral jaz. Znak je nastajal po fazah. Zadeti naklon peči. Ali naj iz peči teče jeklolitina ali ne. Osnutkov je bilo veliko. Takrat ni bilo računalnikov, niti ustreznih risarskih programov, o njih se nam še sanjalo ni. Za risanje sem uporabljal razne takrat obstoječe šablone. Mislite, da je direktor imel sploh čas, da bi kaj fizično risal? Vse se je dogajalo v ustnem komuni- ciranju. Končno mi je uspelo narisati pravo obliko elektropeči v stranskem pogledu in osnutek dati na podstavek, znak zaokrožiti v neko celoto, spodaj z napisom RAVNE. Preostali šefi so me spraševali: Se misliš še dolgo igračkati s tem risanjem? Odgovoril sem, da vse dokler direktor z dano mi nalogo ne bo zadovoljen, z njim se pogovorite, kdor si upa, on je bil takrat avtoriteta.
RISAL TUDI DELOVNE NEZGODE
Da je Stropnik spreten v risanju, so v železarni takoj opazili. Poleg direktorja ga je angažiral tudi Avgust Kuhar, ki je bil leta 1951 imenovan za sekretarja podjetja ter referenta za racionalizacijo in tehnično zaščito dela, dodelili so mu tudi tovarniško propagando, tovarniški tisk in strokovno knjižnico, pozneje je vodil službo za higiensko in tehnično varstvo pri delu. Varnostni inženir, ki je prav tako kot Klančnik prišel z Jesenic, me je takoj zaposlil kot varnostnega tehnika, da sem mu risal delovne nezgode. Ko je nesrečno dekle skočilo pod vlak, ko se je motorist zaletel v betonsko ograjo in si razparal »vamp«, da so reševalci pobrali vsebino drobovja v usnjeni plašč, a so ga v bolnišnici rešili. Tudi ko je kolo žerjava odrezalo roko – in kdo drug kot Stropnik se je moral povzpeti na žerjav in nesrečo izrisati.
Največ risarskih nalog mu je naložil direktor. Risanje za Klančnika se je pričelo v veliki kavarni, ko je imel idejo pokrival za luči. O nastajanju znaka jeklarne plemenitih jekel se spominja še: Na idejo za elektropeč je prišel šele, ko se je Železarna preimenovala v Jeklarno plemenitih jekel v topilnici na elektropečeh. Klančnik je svetoval, naj bi novi emblem na Ravnah bila elektropeč. Izrisal bo Stropnik. Ko sem direktorju naredil osnutek, se je z njim strinjal: »Sedaj vse to, Dušan, daj v neko celoto z napisom RAVNE.«
Značilno podobo peči dopolnjujejo elektrode: Grafitna elektroda je bila premera približno 150 milimetrov in dolga približno 3,5 metra. Elektrode so bile potrošni material iz čistega grafita, po domače ogljika.
KAKO NA VELIKO MORA PISATI RAVNE
Ko se na Ravne na Koroškem pripeljemo iz smeri Dravograda, se nam odpre razgled na veduto Uršlje gore in Pece ter seveda mesta, pri čemer izstopa napis Ravne na tovarniškem dimniku. Da ga lahko razločno preberemo, je Stropnikova zasluga. Po neuspehu predhodnikov sem mu moral na jeklarski dimnik izrisati napis RAVNE, da se je napis videl že iz vlaka, ko je zapeljal iz Dravograda na Ravne. Šlo je za to, kako velike morajo biti črke, da se na visokem dimniku ne izgubijo. Nič lažjega, saj smo bili metalurški tehniki za to šolani, in velikost črke sem določil s kotno funkcijo.
V spomin na začetek samoupravljanja v železarni 9. septembra 1950 je bila Stropnikova naloga zasnovati ustrezen pomnik: Na ingot K15 (1.500 kg) sem napisal datum zgodovinskega prevzema tovarne s strani delavcev, v sredini je bila iz nerjavne pločevine peterokraka zvezda. Spomenik je odkril minister za težko industrijo Franc Leskošek, partizansko ime Luka. Pomnik stoji še danes v parku pred upravno zgradbo družbe SIJ Metal Ravne (najprej so ga postavili pred nekdanjim upravnim poslopjem Železarne Ravne, v bližini današnjega krožišča), pred leti pa so neznanci odstranili zvezdo.
KDO JE DUŠAN STROPNIK
Dušan Stropnik se je rodil v Ljubljani leta 1931. Otroštvo je preživel v Varaždinu, na Plitvicah, v Mariboru, med vojno v Ramsauu in Treiskirchnu. Po vojni je šolanje nadaljeval v Mariboru. Profesor likovnega pouka, akademski slikar, mu je celo napisal priporočilo za študij na likovni akademiji v Ljubljani, a oče, šef livarne v Tamu, kot se spominja Stropnik, je temu nasprotoval. Pridem domov ves ponosen, ga pokažem staršem. Mama navdušena! Oče pogleda priporočilo, ga enostavno raztrga in reče: »Kaj si misliš, da boš v socializmu lahko živel od umetnosti? Ne! Ti boš metalurg!«
Na Tehniški srednji šoli v Ljubljani je nato končal šolanje za metalurškega tehnika in po šoli za rezervne oficirje v Zagrebu leta 1952 dobil zaposlitev v Železarni Ravne. Delal je v pripravi dela za kovačnico in livarno, bil za asistenta šefu valjarne, razvijal tehnologijo vlečenja, luščenja in brušenja okroglih palic v jeklovleku, opravil polletno prakso v kovačnici Hammerwerk Friedingen v Nemčiji. Tam se je nameraval tudi zaposliti, v železarni je že dal odpoved, ko je leta 1964 dobil ponudbo za vodenje Tovarne kos v Slovenj Gradcu. Ostal je deset let, podjetje je razširilo proizvodni program, se preoblikovalo v Fecro (zanj je izdelal logotip) in se kasneje pridružilo Gorenju. Stropnik je v tem obdobju končal Višjo šolo za organizacijo dela v Mariboru. Leta 1974 je za leto dni postal direktor Lesnine Tovarne oken Podvelka, nato je bil v Ljubljani tri leta koordinator združenja Fužinar, podjetij iz kovaške industrije Slovenije (zanje je tudi izdeloval embleme). Nov izziv je našel v vodenju livarne Vitanje, ki jo je pozneje integriral Unior. Tam je vodil investicije, razvoj in kovaške obrate, po osmih letih pa je zaradi spora z direktorjem Osoletom odšel. V Konusu v Sloven- skih Konjicah je nato skrbel za razvoj in se leta 1990 upokojil.
Po upokojitvi je še vedno dejaven. Med drugim je ustanovil Kolesarski klub Rogla. Oblikovalska žilica je živahna, poleg logotipa za kolesarski klub je tudi avtor logotipa Železarne Štore in tovarne mila Labud ter Lovske družine Zreče. Snoval je kolesarske medalje. Prijateljem je poklonil veliko lastnoročno poslikanih panjskih končnic. Iz lesa je izdeloval modele letal, jadrnic in zmajev, še vedno pa dela race vetrnice. Živi v Zrečah.
KDO JE ROK MEDVEŠEK
Oblikovalec logotipa železarskega oziroma jeklarskega jubileja pravi: Že v mladih let so me veselili grafika in računalniški grafični programi. Moja pot oblikovanja se je začela že v osnovni šoli. Po končani gimnaziji sem se vpisal na FERI v Mariboru in tam študiral vizualne komunikacije, kmalu pa sem zaradi velikega povpraševanja odprl s. p. in se začel »uradno« ukvarjati z oblikovanjem. Moje delo obsega vse od logotipov, plakatov, katalogov do spletnih strani, mobilnih aplikacij in 3D-animacij.
LOGOTIP 400 LET JEKLARSTVA
Štiristoletnico železarstva oziroma jeklarstva v Mežiški dolini od začetka letošnjega leta zaznamuje tudi »uradni« znak, ki spremlja vse dogodke, posvečene temu jubileju. V njem je upodobljena tudi elektroobločna peč.
Avtor Rok Medvešek je logotip takole opisal: Logotip 400 let jeklarstva v Mežiški dolini združuje elektroobločno peč, pokončni del številke 4 predstavlja za železarno značilen dimnik, krožna oblika (druga 0 v 400) pa predstavlja modernejše proizvode, ki jih izdeluje Skupina SIJ. Uporabljene barve: temno siva spominja na neobdelan material, oranžna in rdeča pa predstavljata žareče jeklo.
VIRI:
• Tovarniški znak, v: Koroški fužinar, št. 10–12, 29. novembra 1952, str. 12.
• Tovarniški zaščitni znak, v: Koroški fužinar, št. 5–7, 28. maja 1953, str. 2.
• Dr. Karla Oder: Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost, v: Koroška inovativnost, GZS OZ Koroška, 2018, str. 15.
• M. P.: Gregor Klančnik, v: Informativni fužinar, št. 4, 1995, str. 2.
• Dušan Stropnik: Biografija in zgodbe iz življenja, tipkopis, 2012
• Dušan Stropnik, e-intervju.
• Franc Verovnik: Avgust Kuhar – Prežihov Gustl. Življenjska pot. 1906–1964, Ravne na Koroškem, 2016.
Glavnina članka je bila objavljena v nedeljski prilogi Večera 11. 11. 2018, ponatisnjeno z dovoljenjem uredništva.
