Zbirno mesto in karantenska postaja
Ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno 23.5.1915 je bilo odrejeno, da mora večina zapornikov oditi v taborišča v Gradec in Maribor, Ljubljanski grad pa je postal 26.5.1915 cesarsko-kraljevo zbirno mesto za vojne ujetnike ter nato še »cesarsko-kraljeva karantenska postaja za vojne ujetnike«, nemško »Kaiserlich-königliche Quarantainestation für Kriegs-gefangenen«. Karantenska postaja je imela funkcijo začasne nastanitve jetnikov (proti-epidemični ukrep) in razvrščanja vojnih ujetnikov, ki so jih nabirali na zbirnih postajah v bližini front. Od maja 1915 pa do konca prve svetovne vojne se je v karantenski postaji zvrstilo več kot 118.000 vojnih ujetnikov. Sprejemala je italijanske vojne ujetnike, imela pa je tudi funkcijo taborišča za politično sumljive osebe, dezerterje, domnevne vohune. Po ohranjenih imenskih popisih ujetnikov je 27.5.1915 prišlo na Grad 521 jetnikov iz Kranjske in Primorske, že naslednji dan pa 436 ljudi iz žandarmerijskih postaj iz različnih območij slovenskega ozemlja ter iz Istre, bilo pa je tudi nekaj Angležev, Nemcev, Romunov.
Manjše skupine internirancev so leta 1918 vse do konca vojne prihajale na Ljubljanski grad iz zbirnih postaj Krmin, Červinjan, Čedad, Videm, Condia, Motta di Livenza, Brazzano, Opčine in od drugod, ostajale v Ljubljani od 5 dni do dva tedna in odhajale dalje, denimo v Mauthausen, Braunau am Inn na Tirolskem, v taborišča na Ogrskem (Zalaegerszeg).
Arhivski dokumenti poročajo, da je še en inšpekcijski pregled zaporov na Ljubljanskem gradu potekal 17. novembra 1915. Izdali so poročilo, v katerem so ugotovili, da so prostori zapora svetli, veliki in se jih preprosto zrači, opozorili pa, da je potrebno bolje poskrbeti za higieno, priskrbeti naprave za umivanje, dimne cevi, dobaviti več latrin in da se zamenjajo posode za opravljanje fizioloških potreb, ker so neustrezno pokrite ter naj jih praznijo izven zgradbe. Dokument iz januarja 1916 govori, da so upoštevali navodila komisije in priskrbeli sobna stranišča, umivalnike, dimne cevi. Z jetniki so napeljali tudi vodovod in kanalizacijo. Na koncu poročila stoji omemba, da je nameravala mestna občina Ljubljana na Ljubljanskem gradu po koncu vojne urediti invalidski dom za ranjene vojake dopolnilnega okrožja Ljubljana. Zato ogromni stroški niso bili zaman, vodovod pa se je ohranil do dandanes.
V literaturi in arhivskih dokumentih iz italijanskega obdobja internacije še beremo, da so se poleg napeljave vodovoda in kanalizacije delovne skupine zapornikov ukvarjale z raznimi rokodelskimi deli, izdelovali so vrvi; pošiljali so jih v najem zasebnikom in na delo v državno-vojaške ustanove; ena skupina je delala v Cukrarni, kjer pa so delovne in bivanjske razmere označili kot precej slabe. Vojni ujetniki, ki so delali, so dobivali nekaj mezde v vinarjih in oskrbo v naravi, kar je pomenilo kavo, pol kilograma (ali do 700 g za težka dela) kruha, zelenjavo in meso, pa nekaj tobaka in 5 cigaret, mesa ni bilo dvakrat na teden. Vojni ujetniki so ustanovili celo svoj glasbeni orkester, ki je igral v Kazini, kavarni Union in drugje, saj kapel ni bilo dovolj.