V letu 2023 obeležujemo 125-letnico obstoja ormoške bolnišnice, pomembne zdravstvene ustanove v severovzhodni Sloveniji. Bolnišnična zgradba, ki stoji na zahodnem robu Ormoža, nekoliko odmaknjeno od glavne ceste, ki vodi v mestno jedro, je ena najstarejših zgradb v mestu. Leta 1898 jo je zgradil nemški križniški red, ki je na velikonedeljskem, ormoškem, središkem in miklavškem območju ob dušnopastirski in gospodarski dejavnosti aktivno deloval tudi na karitativnem področju. V pričujoči digitalni zbirki podajamo kratek pregled zgodovine bolnišnice, ki je bila vse od svojega nastanka dalje s krajem in okolišem, v katerem deluje, tesno povezana.
V preteklih stoletjih je bila zdravstvena oskrba v Ormožu, tako kot v večini drugih mestih na Štajerskem, slaba. Mesto je imelo strateško lego ob meji Hrvaško in Ogrsko, zato so skozenj pogosto potovali trgovci in vojaki. Slabe sanitarno-higienske razmere so botrovale pogostim pojavom različnih nalezljivih bolezni, ena najhujših je bila gotovo kuga, ki je v 16. in 17. stoletju na Štajerskem večkrat morila.
Od 13. stoletja dalje so v mestih začeli ustanavljati špitale, namenjene oskrbi revnih in bolnih someščanov. Ormoški ubožni špital, ki velja za najstarejšo socialno-zdravstveno ustanovo v mestu, se v listini omenja že leta 1420, uradno pa ga je ustanovil Luka Szekely 10. julija 1573 (Klasinc, 1973: 153). V špital je lahko bil sprejet le tisti, ki je bil 10 let v okraju in je bil star ter potreben pomoči. Sprejeli so tudi otroke brez staršev. Špitalski mojster je moral bolne večkrat obiskati, spremljati njihovo moralno in zdravstveno stanje ter jim nuditi potrebno pomoč. Za delovanje špitala sta skrbela mesto in gospoščina. Zdravstveno oskrbo za reveže sta v špitalu opravljala ranocelnik (kirurg) ali padar. Ta je enkrat letno brezplačno pregledal berače in reveže.
V takratnem času za zdravje prebivalcev v glavnem niso skrbeli izšolani zdravniki, pač pa so različne zdravstvene storitve opravljali ranocelniki (Wundartz, kirurgi), padarji in brivci. Ranocelniki niso imeli znanstvene izobrazbe, po večini so bili le rokodelsko izurjeni (kirurgija ni bila predmet univerzitetnega pouka, ampak se je opravljala v okviru cehov). Njihovo delovno področje je obsegalo praktično medicino: obravnavali so različne zunanje rane, vreznine, vbodnine, zlome in skrbeli za celjenje oz. zaprtje ran. Njihova naloga je bila tudi sekcija oz. seciranje trupel za sodne potrebe (v Ormožu je v letih 1721 ̶ 1723 kot »skušen ranocelnik« in mestni sodnik služboval Janez Boštjan Zechl). Manjše zdravstvene storitve so opravljali tudi padarji in brivci. Padarji so imeli kopališča oz. kopalnice (od tod njihovo poimenovanje Pader, Bader) in so skrbeli za zdravstveno počutje bolnikov. Njihovo delo je bilo puščanje krvi, izdiranje zob, zdravljenje ran, rezanje kurjih očes, masaža in tudi britje ter česanje. Kjer ni bilo pravih ranocelnikov in doktorjev, so bili padarji obenem tudi ranocelniki in kirurgi. Podobno kot padarji so manjše zdravstvene posege opravljali tudi brivci: puščali kri, šivali rane in pulili zobe ter oskrbovali zunanje rane, zlome rok in nog. Na različnih sejmih so se pojavljali tudi različni mazači, »fušarji« in prodajalci »čudežnih« zdravil in strupov, ki so lahkovernim in neukim ljudem naredili več škode kot koristi (Hernja Masten, 2005: 258‒262).
Spremembe na področju medicine in zdravniške oskrbe so nastopile šele v času Marije Terezije in Jožefa II. Špitali so bili odpravljeni, ustanovljene pa bolnišnice, kar je za javno zdravje pomenilo velik korak naprej. Ranocelniški cehi so bili ukinjeni in kirurgija je postala del medicine. Od leta 1784 dalje so ranocelništvo lahko opravljali le učeni ranocelniki, ki so opravljali prakso v bolnišnici. Po novem zakonu so morali pri preizkusu dokazati, da znajo uravnavati zlome in izpahnjene ude, obvezovati rane, zdraviti opekline, rane in razne poškodbe ter prepoznavati in ločevati bolezni (Kovačič, 1910: 199‒200). V 19. stoletju so se razmere na področju zdravstvene oskrbe začele spreminjati na bolje. Oblasti so začele sistematično zbirati podatke s področje sanitarno-zdravstvenih razmer za celotno deželo. Konec stoletja je bilo na Slovenskem 12 bolnišnic, ena izmed njih je bila bolnišnica križevniškega reda v Ormožu (Enciklopedija Slovenije, zv. 15: 134).
Na Ormoškem lahko o organiziranem zdravstvu govorimo šele po letu 1850. Mesto je prvega doktorja medicine dobilo leta 1847, ko je delo nastopil dr. Anton Magdič (1820‒1879). Prve zdravstvene ustanove so tukaj pričeli graditi šele nekaj let po izgradnji železnice (prvi vlak je v te kraje pripeljal leta 1860). V 90. letih 19. stoletja, v času gradnje ormoške bolnišnice, so tu službovali slovenska zdravnika dr. Oroslav Kristan (1867‒1912) in dr. Anton Žižek (1845‒1921) ter nemški zdravnik dr. Alojzij Heiss (1846‒1929). Slednji je v bolnišnici križniškega reda delal več kot 40 let, v letih 1899‒1918 je bil ordinarij bolnišnice (Kronika mesta Ormož, 1877−1956: 30).