Razglednice so pomemben vir za preučevanje lokalne zgodovine. Pripovedujejo o načinu življenja v že nekoliko odmaknjenem in pozabljenem času s konca 19. in začetka 20. stoletja in dajejo vpogled v spreminjanje mesta in njegovih posameznih delov – pogosto so edini slikovni vir o podrtih poslopjih. So tudi pomemben vir informacij o fotografih, založnikih, izdajateljih in drugih ljudeh iz nekega okolja.
Slovenski kraji so svoje prve razglednice dobili v osemdesetih in v začetku devetdesetih let 19. stoletja. Temeljno izhodišče za izdelavo razglednic sta dali litografija, ki so jo izumili ob koncu 18. stoletja, ter štirideset let kasneje izumljena fotografija. Litografija ali kamnotisk, grafična tehnika odtisa risbe s kamnite plošče na papir, je bila v 19. stoletju najpomembnejša tehnika za razmnoževanje slikovnega gradiva. Proti koncu tega stoletja sta se začeli uporabljati tudi fototipija in knjigotisk, tehniki, ki sta omogočali večje naklade ter hitrejši in cenejši tisk. Od približno leta 1897 pa do uvedbe ofsetnega tiska leta 1920 je bilo največ razglednic natisnjenih s fototipijo in knjigotiskom (Lukan, 1985: 11‒12).
Najstarejše ormoške razglednice so s konca 19. stoletja. Tiskane so v litografski tehniki. Za podlago so imele črno-belo fotografijo ali risbo, nato so bile ročno kolorirane ali obarvane z barvnimi klišeji (takšni sta npr. razglednici z motivom panorame mesta, ki sta bili odposlani leta 1898 in 1899, založil ju je založnik Karl Schwidernoch iz Dunaja).
Temu sledijo razglednice s prehoda 19. v 20. stoletje. Do leta 1920 jih je bilo največ natisnjenih na osnovi črno-bele fotografije v tehniki knjigotiska ali svetlotiska. Razglednice so bile ročno ali šablonsko obarvane. Pri barvanju so včasih dorisali kakšno malenkost, ki je v naravi v resnici ni bilo (npr. posamezna drevesa, splav na Dravi). Po letu 1920 je večina ormoških razglednic črno-belih, tiskanih v ofsetnem tisku, uveljavljati pa so se začele tudi črno-bele fotorazglednice.
Motivi na starih ormoških razglednicah
Najstarejše ormoške razglednice so motivno zelo bogate. Pogosto so bile natisnjene v slovenskem in nemškem jeziku (ob nemškem napisu Gruss aus Friedau je tudi slovenski Pozdrav iz Ormoža). Največkrat prikazujejo veduto mesta z gradom in reko Dravo, posamezne ulice, pomembnejše zgradbe, pa tudi utrip življenja v mestu, njegove prebivalce, člane posameznih društev, vesele družbe ipd. Panorama mesta se razkriva iz različnih zornih kotov. Fotografi so jo posneli iz više ležečih točk, predvsem iz bližnjih gričev Hajndla in Huma, s cerkvenega zvonika ali grajskega stolpa, od koder so se ponujali najlepši pogledi na mesto. Na številnih panoramskih razglednicah so ob glavnem motivu, v posebej uokvirjenih in s trakovi, rožami, vejicami, grozdi ali listi okrašenih sličicah, pogosto dodani še detajli, ki prikazujejo posamezne zgradbe v mestu.
Številne prikazujejo panoramo Ormoža s križniško bolnišnico v ospredju, visoke in strme strehe, med katerimi izstopajo grajski stolp in cerkveni zvonik ter poslopje osnovne šole. Mestu Ormož daje razpoznavnost tudi reka Drava z lesenim mostom, predvsem kadar je mesto fotografirano z južne smeri: vidno je levo obrežje Drave od Lente do mosta, struga reke, pojavlja se tudi motiv splavarja. Če je mesto fotografirano iz desnega brega reke oz. iz hrvaške strani, sta v ospredju ormoški grad in grajski stolp. Svoje mesto na razglednicah so pogosto našli tudi vinski motivi, saj je bilo vinogradništvo tista gospodarska panoga, ki je prebivalcem mesta in okolice prinašala pomemben vir dohodka. Takšne razglednice nas najpogosteje popeljejo med vinogradniške griče, na bližnji Hum in med Jeruzalemske gorice.
Motive za najstarejše ormoške razglednice so prispevali različni fotografi. V času Avstro-Ogrske so to bili: S. Frank in Hans Schullerbauer iz Gradca, V. Schubert iz Dunaja ter F. S. Petschar iz Ptuja. Na njihovih posnetkih so vidni posamezni deli mesta, ulice, pomembne zgradbe ali pa panorama mesta. Domači amaterski fotografi so se v Ormožu in okolici pojavili v tridesetih letih 20. stoletja, razen fotografa Matije Polaka, ki je fotografsko obrt v Ormožu registriral že leta 1909. Fotografiranje mesta in okolice je pred drugo svetovno vojno nadaljeval ormoški fotograf Štefan Hozyan. V njegovi zapuščini lahko najdemo veliko posnetkov, ki so bili uporabljeni kot podlaga za izdelavo razglednic Ormoža in okolice. Nekaj fotografij za razglednice iz omenjenega obdobja lahko pripišemo tudi Antonu Kosiju iz Lahoncev ter fotografoma Matiju in Mariji Polak iz Ormoža. V nekaterih primerih se fotografi pojavljajo tudi kot založniki razglednic (npr. S. Frank, Š. Hozyan).
