Oroslav Caf (rojen 13. aprila 1814 v Zgornjih Verjanah pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, umrl 3. julija 1874 na Ptuju) velja s Kopitarjem in Miklošičem za najpomembnejšega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja in enega izmed najbolj izobraženih Slovencev svojega časa. Kot samouk se je izobrazil v jezikoslovju in se naučil vseh indoevropskih jezikov.
Oroslav Caf se je v zgodovino slovenskega slovstva zapisal kot zbiralec blaga, pesnik in prevajalec, v zgodovino slovenskega jezika pa kot slovaropisec in slovničar ter primerjalni jezikoslovec. Njegovo jezikoslovno znanje je bilo bogato kot Miklošičevo, čeprav Caf nikoli ni dosegel takšne slave kot njegov sorojak Franc Miklošič. Oba sta bila velika filologa, njune življenjske poti in predvsem njuna značaja pa sta bila zelo različna in morda je prav to vzrok, da Caf ni dosegel bleščečih uspehov, ki bi si jih zaslužil glede na svoje znanje in prizadevanja. Celo življenje je bil razpet med duhovniškim poklicem, ki ga je opravljal, in jezikoslovjem, ki ga je ljubil.
