Osrednja knjižnica Celje kot nadaljevalka številnih mestnih knjižničnih izročil v letu 2016 obeležuje tri pomembne jubileje: 110 let slovenskega javnega knjižničarstva v Celju, 70 let ustanovitve celjske Študijske knjižnice in 40 let delovanja Domoznanskega oddelka.
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v naše kraje vedno močneje prodirala misel, da je »izobrazba za narod ne glede na stan« izjemnega pomena ne le za posameznika, temveč za vso skupnost, zato so z vedno večjim navdušenjem sprejemali ideje o ljudskih knjižnicah, ki bi vsemu prebivalstvu nudile možnost branja. Narodna čitalnica v Celju je svojo dotedanjo društveno knjižnico decembra 1906 preoblikovala v knjižnico »za splošno uporabo«, ki se je med celjskimi Slovenci in tudi okoličani dobro prijela.
1. marca 1946 je tedanje ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije z uredbo ustanovilo Študijsko knjižnico v Celju. Knjižnici je bilo naloženo, naj nudi oblastem in ustanovam priročno strokovno knjižnico, društvom pa pripomočke za kulturno delo; naj daje znanja željnim sredstva za izobraževanje in znanstveno delovanje; zbira slovstveno, zgodovinsko, narodopisno in drugo tiskano ter rokopisno gradivo, ki zadeva okrožje. Prvi temelj knjižnega fonda so bile sorazmerno bogata gimnazijska profesorska knjižnica in repatriirane knjige iz avstrijskega Muraua. Mnogo knjig je v knjižnico prišlo tudi iz okrožnega zbirnega centra, marsikaj sta darovali tudi mariborska študijska knjižnica in ljubljanska univerzitetna knjižnica. Svoje začasne prostore je Študijska knjižnica dobila v pritličju Stare grofije, za prvega ravnatelja je bil imenovan slavist prof. Vlado Novak.
Leta 1976 je v knjižnici zares zaživel tudi domoznanski oddelek, ki je bil ustanovljen z namenom zbiranja, hrambe in obdelave domoznanskega gradiva celjskega območja. Prvotno se je imenoval Oddelek za raziskovalno delo, kasneje pa je bil preimenovan v Oddelek za posebne zbirke, dokumentacijo in raziskovalno dejavnost. Prvi vodja oddelka je postal Vlado Novak, bivši ravnatelj Študijske knjižnice, močan pečat pa mu je s svojim marljivim delom zapustila tudi prof. Božena Orožen, vodja oddelka v letih 1983-1991.