Vsi trije so iz pšenične moke in imajo skorajda enake sestavine, a vsakega posebej odlikuje tako svojevrstna izdelava kot tudi končni zunanji videz, kar daje tem vrstam kruha še dodatno mikavnost.
Pereci, ki so lahko okrogle ali podolgovate oblike, so posebnost zlasti v madžarsko govorečem delu Prekmurja. Podolgovate oziroma ravne perece se dobi, kadar se končna dela testa ne spojita, pogosto pa se testen svaljek navije tudi okrog tankega koruznega stebla ali trstike. Ko so pereci pečeni, se steblo ali trstika odstrani in tako v sredini ostane luknja.
Tradicionalni pleteni venec, imenovan vrtanik ali tudi vrtanek, odlikuje izdelovalska spretnost, ki nedvomno sodi med etnološke posebnosti. Lahko je gladek ali pleten iz dveh, treh ali štirih svaljkov oziroma pramenov testa v kito, ki se zaključi v obliki venca.
Vrtanik v preteklosti ni bil vsakdanja jed, saj so ga pekli le ob praznikih, družinskih slovesnostih in ob večjih kmečkih opravilih. Pogosto je bil samostojna jed, kot pogača ali namazan z mastjo ali zaseko. Tudi kosce so dekleta rada obdarila z vrtanki, namreč čim več je kosec pokosil, tem več vrtankov je dobil. Tudi zato se je uveljavilo prepričanje, da je vrtanik simbol ljubezni (erotike). Brez vrtankov prav tako niso minile koline, poročna in druga slavja. Tako je vrtanik kot spremljevalec vseh pomembnih opravil in življenjski dogodkov postal obredni kruh, vse bolj pa se uveljavlja tudi kot darilo.
Bosman pa je podolgovata pletenica iz pšenične moke, imenovana tudi ženitovanjski kruh. Ta kruh namreč vse do druge svetovne vojne ni smel manjkati na poroki, navsezadnje je pogosto nadomeščal torto. Sicer pa so ga pekli tudi za praznike in druga družinska slavja. Pripravi se iz kit, ki so spletene iz štirih, lahko treh ali dveh svaljkov, zelo spretne gospodinje pa so ga pripravljale in ga še danes iz kit z osmimi ali šestimi svaljki. Posebnost bosmana so tudi številni okraski iz testa, kot na primer ptički, metuljčki, kroglice, razne figurice in papirnate rože.
Literatura:
Buzeti, Tatjana in Karas, Romana: Kulinarika. Vzhodno v raju: drobtinice iz Pomurja. Murska Sobota: Podjetje za informiranje: Zavod za zdravstveno varstvo, 2004, str. 117-137.
Renčelj, Stanko: Prekmurske dobrote. Ljubljana: Kmečki glas, 2001.
Tradicionalni pleteni venec, imenovan vrtanik ali tudi vrtanek, odlikuje izdelovalska spretnost, ki nedvomno sodi med etnološke posebnosti. Lahko je gladek ali pleten iz dveh, treh ali štirih svaljkov oziroma pramenov testa v kito, ki se zaključi v obliki venca.
Vrtanik v preteklosti ni bil vsakdanja jed, saj so ga pekli le ob praznikih, družinskih slovesnostih in ob večjih kmečkih opravilih. Pogosto je bil samostojna jed, kot pogača ali namazan z mastjo ali zaseko. Tudi kosce so dekleta rada obdarila z vrtanki, namreč čim več je kosec pokosil, tem več vrtankov je dobil. Tudi zato se je uveljavilo prepričanje, da je vrtanik simbol ljubezni (erotike). Brez vrtankov prav tako niso minile koline, poročna in druga slavja. Tako je vrtanik kot spremljevalec vseh pomembnih opravil in življenjski dogodkov postal obredni kruh, vse bolj pa se uveljavlja tudi kot darilo.
Bosman pa je podolgovata pletenica iz pšenične moke, imenovana tudi ženitovanjski kruh. Ta kruh namreč vse do druge svetovne vojne ni smel manjkati na poroki, navsezadnje je pogosto nadomeščal torto. Sicer pa so ga pekli tudi za praznike in druga družinska slavja. Pripravi se iz kit, ki so spletene iz štirih, lahko treh ali dveh svaljkov, zelo spretne gospodinje pa so ga pripravljale in ga še danes iz kit z osmimi ali šestimi svaljki. Posebnost bosmana so tudi številni okraski iz testa, kot na primer ptički, metuljčki, kroglice, razne figurice in papirnate rože.
Literatura:
Buzeti, Tatjana in Karas, Romana: Kulinarika. Vzhodno v raju: drobtinice iz Pomurja. Murska Sobota: Podjetje za informiranje: Zavod za zdravstveno varstvo, 2004, str. 117-137.
Renčelj, Stanko: Prekmurske dobrote. Ljubljana: Kmečki glas, 2001.