Na ˝čast˝ našega vlaka je Jože Marinko (1893–1975) iz Mlač, drugače rojen Ljubljančan, napisal tudi pesem. Po krutem življenju, ki ga je živel, so nastajale številne pesmi. Pisal jih že kot dijak. Sodeloval je s Prežihovim Vorancem in Zofko Kvedrovo. Vse je zanimala socialna tematika. Ena izmed teh je tudi tale:
Akcija na konjiški progi leta 1945
V konjiški dolini, po njeni ravnini
vlak v Loče brzi,
ob reki Dravinji, na skalni pečini
grad roparjev davnih stoji.
Pod skalno pečino gradu razvalino
za hip obstoji,
pod silne oboke, dvotirno široke
zbelovske spet dalje hiti.
A Ločan ob strani, povsod dobro znani
je pogledski grad –
ob širni graščini, v nasprotni višini
vas Mlače, vmes drevja nasad.
V lepem tem kraju, konjiškem raju
Švab bil je vladar,
graščak tu je vladal, naš človek propadal,
pa kaj mu to je bilo mar!
Pa z vojno v te kraje nesreča prišla je
še hujša kot prej,
volk lačni germanski, križ njega poganski
v zaletu je planil prek mej.
Vse kraje zasedel, da kruh bi naš jedel,
nam ukazoval,
da bi mu mi garali, samo hlapčevali,
sicer nas bi domov pregnal.
V zimi nemili so Rusi planili
na drzni svoj plen –
ni dalje več pota, ti, švabska sirota,
zašla si v mrtvaški objem!
Nastala je zmeda, vsa vojska brez reda
se umika nazaj.
Strahotna osveta! Pod tanki premeta
odhaja v Hitlerjev raj.
– A v naši dolini, ob reki Dravinji,
vlak dalje hiti –
v Zbelovski pečini, v skalni votlini se nekdo široko smeji.
»Na progo v dolino, pod skrito votlino
poslal ti bom smrt –
pod lepe oboke dvotirno široke
prevoz vam bo vragi, zaprt!
Govedo pobrano, za vojsko poslano
od tu več ne bo –
kar tujcev se vozi, po tej naši progi
vse danes poslal bom v nebo!
Švab ti prekleti vse hotel si imeti
zdaj jemlje te vrag,
brž progo razdrite, čez most stroj vrzite –
zelence pod skalnati prag!«
Povelje storjeno! Več fantov v sneženo
hitelo je noč –
z vijaki v roki in urnimi skoki
odvzeli so tračnico proč …
Po mlaški dolini, še nočni temini
vlak k mostu hiti –
v sprednjem vagonu so nemški »kanoni«,
vsem prsi križ nemški krasi.
V bližini pa križa se mostu smrt bliža,
na mah obstoji –
trušč silen nastane – pod mostom zmečkane
vse žrtve so – v mlaki krvi …
Na kraj skupne smrti mogotci potrti
so šli na ogled –
a voli odgnani so šli s partizani,
zastonj so iskali njih sled.
Zdaj vem dom graščaka – nemčurje enaka
je groza obšla –
so bunkerji zrasli – a varnosti našli
v njih niso zdaj nič več doma …
Zastonj njih vse delo, železje debelo,
železobeton,
povsod partizani so bili poslani,
razbili so slednji zaklon.
Svoboda prihaja …,
iz »nemškega raja«
beži švabski sloj.
Proč vse je bežalo, vse, kar se je balo
za vampek nemškutarski svoj.
Ime pa graščine, gradu razvaline
Plankenstein, Anblik.
V muzej so odnesli z resnimi gesli:
»V te kraje nikdar več
– züruck!«
Pesem je po zunanji formi precej preprosta. Pomembnejša je vsekakor vsebina in dejstvo, da je mali narod zmagal nad velikim. Po vrsti je to vojaška pesem, ki opeva iznajdljivost in zvitost. Po eni strani gre za preobrat – dobro premaga zlo. Prej smo trpeli, a sedaj je prišel čas odrešitve. K temu je pripomogla akcija domačih fantov, ki so veliko tvegali in s tem rešili številna življenja.