Knjižnice, namenjene otrokom in mladostnikom, imajo v svetu že več kot dvestoletno tradicijo. Prvo otroško knjižnico so na začetku 19. stoletja osnovali v Združenih državah Amerike in tam se je njihovo število do konca stoletja najbolj povečalo. Pozitiven vpliv, ki so ga otroške knjižnice imele na razvoj bralne kulture pri otrocih, se je širil tudi v Evropo. Na stari celini so od šolskih ustanov ločene knjižnice največji razcvet doživljale po letu 1918. Pri nas je pobuda za nastanek javnih mladinskih knjižnic s čitalnico nastala med drugo svetovno vojno. Načrt je v vsakem večjem slovenskem kraju predvideval ustanovitev takšnih knjižnic, ki naj bi jih vodili sposobni in za to usposobljeni ljudje. Prva slovenska pionirska knjižnica je bila nato leta 1948 ustanovljena v Ljubljani, število pionirskih knjižnic pa se je bistveno povečalo zlasti v 50. letih 20. stoletja.
Pionirsko knjižnico je v Celju jeseni 1957 ustanovilo lokalno Društvo prijateljev mladine in nekaj nadaljnjih let skrbelo za njen razvoj. Knjižnični prostor v Razlagovi ulici je bil precej majhen, saj je bilo v eni sami tri krat štiri metre veliki sobi nagnetenih približno pet tisoč knjig, ki si jih je hodilo izposojat več kot tisoč otrok. Ti so v tistem času najraje brali pravljice, radi pa so posegali tudi po knjigah s pustolovsko tematiko in z vsebinami, ki so opisovale partizanske boje. Prostorske stiske se je Društvo zavedalo ves čas, zato je po približno dveh letih delovanja knjižnice podalo pobudo za pridobitev večjih prostorov, v katerih bi lahko po zgledu ljubljanske Pionirske knjižnice v njih razvijalo vse »izobraževalne panoge«. Selitev v primernejše prostore se je nato vlekla še nekaj let, dokler niso leta 1962 člani Sveta za kulturo in znanost pri celjskem občinskem ljudskem odboru o knjižnici sklenili: »Pionirska knjižnica je zavzela že tolikšen obseg, da mora dobiti nove prostore. Ne samo zaradi knjižničarjev, ki nimajo tam niti najosnovnejših pogojev za solidno delo (saj so prostori brez sanitarij, brez peči, tako majhni, da vodja knjižnice nima niti svoje mize itd.), temveč tudi zavoljo otrok, ki naj bi jim prav branje izoblikovalo med drugim tudi čut za lepoto. Knjižnica tako kot sedaj, živeti naprej ne more.«
Po nekaj predlogih, ki so jih podali v več letih glede lokacije novih prostorov knjižnice za otroke so se naposled odločili, da je zanjo najprimernejša lokacija na Gledališkem trgu. Knjižnico, ki je medtem postala samostojni oddelek celjske Mestne ljudske knjižnice, so tam konec maja 1963 naposled odprli s skromno slovesnostjo. Knjižnica je v pritličju večstanovanjske stavbe razpolagala z več prostori, dvema čitalnicama za najmlajše in malo starejše bralce, opremljena pa je bila tudi z novim pohištvom s premičnimi policami. V knjižnici niso hranili in izposojali le knjig, temveč so v naslednjih letih v njej prirejali tudi številne ure pravljic, organizirali lutkovne predstave, vrteli filme, razstavljali risbe in druge izdelke učencev celjskih šol in še kaj. Novi pogoji so nudili dobro osnovo za delo, vztrajno pa je raslo tudi število mladih bralcev, ki jih je k branju spodbujala tudi bralna značka. Ti so v 60. letih poleg pravljic še vedno radi brali zlasti literaturo s pustolovsko, fantazijsko in partizansko tematiko, med pisatelji pa so bili najbolj priljubljeni Bevk, Jurčič, May in Doyle z nesmrtnim Sherlockom Holmesom na čelu. Knjižnica je bila že takrat odprta šest dni v tednu, kar je otrokom omogočalo, da so v njej lahko pogosto kakovostno preživljali prosti čas.
Pionirsko knjižnico so vodile Jelena Šmit, Irena Ropoša in Marica Oblak Cvahte.
