11. septembra 1911 je cesarsko-kraljevo železniško ministrstvo na Dunaju odobrilo prošnjo piranskega Mestnega sveta za gradnjo tramvajske proge med Piranom in Sveto Lucijo. Tramvajsko progo so vzpostavili v šestih mesecih. Tračnice so speljali po trasi trolejbusa, ki je vozil od leta 1909 do 1911. Slavnostna otvoritev tramvajske proge je bila 20. julija 1912. Tramvaj je vozil do 31. avgusta 1953. Še uporabne vozove so po morju odpeljali do Ploč, od tam pa po tedanji ozkotirni železnici v Sarajevo, kjer so bili vključeni v promet do leta 1959.Ljubiteljski slikar Giulio Ruzzier je v tehniki akrila naslikal deset realističnih upodobitev nekdanjega tramvaja na lokacijah, kjer so bile nekatere izmed postaj. Naslovi slik so poimenovanja postaj, ki so jih uporabljali avtohtoni prebivalci italijanske narodnosti na tem območju.
Giulio Ruzzier je napisal tudi spominski zapis o tramvaju, s katerim se jev zadnjih treh letih njegovega obstoja vozil v šolo iz Portoroža v Piran. Rodil se je leta 1940 v Portorožu. Danes z družino živi v Sečovljah.Njegovo slikarstvo je tesno povezano z raziskovanjem lokalne zgodovine inkulturne dediščine. Poustvarja motive iz preteklosti, da bi ohranil zgodovinskispomin na preteklost in način življenja v Istri. Slikarstvo ga je navdušilo žev otroških letih, povsem pa se mu je posvetil po upokojitvi. Je član Likovneskupine pri Skupnosti Italijanov »Giuseppe Tartini« Piran in Likovnega društvaSolinar, Piran. Svoja dela predstavlja na številnih osebnih in skupinskihrazstavah tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem in v Italiji.
GIULIO RUZZIER: SPOMINI NA PIRANSKI TRAMVAJ (1950-1953)
Starejši kot smo, vse bolj se naši spomini vračajo vpreteklost. Nenadoma se spomnimo tudi dogodkov iz našega otroštva in mladosti,ki so se zasidrali v našem spominu že davno in so se nam prej dolga leta zdelipozabljeni. V mojih spominih na otroškaleta ima pomembno mesto tudi nekdanji piranski tramvaj, ki je bil več kot 40let udobno, hitro, varno, in ekonomično prevozno sredstvo. V vsakdanjem življenjuprebivalcev Pirana, Portoroža, Svete Lucije in krajev v zaledju je imelpomembno vlogo.
S tramvajem sem se pogosto vozil v zadnjih treh letihnjegovega obstoja, to je od leta 1950 do 1953, največkrat na relaciji Portorož- Piran – Portorož, ko sem v teh letih v Piranu obiskoval zadnja štirileta osemletke. Vožnja je potekala v pol-urnih časovnih razmakih tako, da je entramvaj odpeljal iz Pirana proti Luciji, drugi pa istočasno iz Lucije v Piran. Vozilasta od pete ure zjutraj do enajste zvečer. Vožnja ni bila hitra. Razdaljo, malodaljšo od 5 km, je tramvaj prevozil v približnopol ure; med vožnjo je imel namreč velikopostankov, tudi več kot dvajset. Večinoma so bili to postanki na željopotnikov.
Imena postaj med Piranom in Sveto Lucijo so bila povezana shišo, dejavnostjo ali kakšno drugo značilnostjo na lokaciji postaje. Med tedanjimiprebivalci so bila splošno znana in uporabljana v vsakdanjem življenju. Tu jihnavajam z izvirnimi lokalnimi imeni, ki smo jih tedaj uporabljali domačini vitalijanskem jeziku in v oklepaju prevod v slovenski jezik ali opis; ponekodnavajam tudi kaj se na lokacijah nekdanjih postaj tramvaja nahaja danes.
Vožnja iz Pirana se je začela na postaji Piazza Tartini (Tartinijevtrg). Prvič se je tramvaj ustavil na postaji Borgo pri trgu Piazza San Rocco (priTrgu sv. Roka; danes Trg bratstva znan tudi kot Rokov trg). Sledile so postaje:Sottomogoron ali Sanit? (pod piranskim gričem Mogoron oziroma pri hiši, kjer jedelovala Pristaniška in pomorskosanitetna deputacija – Deputazione di porto e Sanit? marittima;danes je tu sedež Uprave za pomorstvo, izpostava Piran ali »Kapitanija«), BagniRiviera, Pirano (kopališče Riviera v Piranu), Rimessa del tram (tramvajskaremiza; danes rampa parkirišča Fornače), Case gialle, Fornace (rumene hiše, tri povezani stanovanjski objekti naFornačah), Fabbrica Salvetti, Fornace (tovarna stekla in mila Salvetti naFornačah – Stabilimento Industriale Salvetti & C. Pirano, Fabbrica Saponi eVetrami), Squero, S. Bernardino (škver ali bernardinska ladjedelnica; danes jetu mandrač Bernardin), Casa Rossa, S. Bernardino (rdeča hiša na Bernardinu; danesparkirišče pred hotelom Bernardin), SISA, S. Bernardino (postaja pri nekdanjemhangarju za hidroavione italijanske družbe za letalske storitve – Societ?Italiana Servizi Aere; danes fakulteta Turistica), Scambio, Fisine (kretnica,Fizine; danes bencinska črpalka OMV), Magazeni (med obema skladiščema soli), Direzionesaline (Uprava solin, kasneje tudi podjetja Droga), Villa Maria, Portorose (VilaMarija v Portorožu), Hotel Central, Portorose (danes Hotel Slovenija vPortorožu), Portorose piazza (danes Trgprekomorskih brigad v Portorožu), Acqua madre, Portorose (v Portorožu prikrižišču za Koper, kjer so bili tedaj na levi strani rezervoarji za slanico), Portorose(Vila sv. Marka v Portorožu), S. Lorenzo (pod nekdanjim samostanom in kasnejevilo sv. Lovrenca; danes pod hotelom Metropol), Saline, S. Lucia (pri lucijskihsolinah; danes podzemna garaža hotela Metropol), Marasca, S. Lucia (pri trgovini družine Fragiacomov Luciji; danes gostilna Padela), Casa del Popolo, S. Lucia (Ljudski dom vLuciji; danes Pošta Lucija) in Stazione S. Lucia (postaja tramvaja pri železniškipostaji »Porečanke / Parenzane« v Luciji, ki so jo porušili leta 1995 zobljubo, da jo bodo postavili drugje).
Vozni park je obsegal pet pogonskih tramvajskih vozov, petpokritih prikolic in eno letno prikolico, ki je bila ob straneh odprta. Pogonskitramvajski vozovi so lahko sprejeli do 40 potnikov. Imeli so po 20 lesenihsedežev in prostor za 20 stoijišč. Nad sedeži so bile pritrjene mreže zaprtljago, na stropu tramvaja pa držala za potnike, ki so med vožnjo stali. Na tramvaju sta delala voznikin sprevodnik. Voznik je stal. Upravljal je z ročkami in vzvodi, ki so bili dobrospolirani, z nogo pa je pritiskal na poseben zvonec in tako opozarjal druge voznikein pešce, naj se umaknejo s ceste. Sprevodnik je imel čez ramo obešeno torbo. Prodajalje vozovnice, tistim, ki so imeli mesečne vozovnice, pa jih je preluknjal sposebnimi kleščami. Imel je tudi piščalko, s katero je opozarjal voznika, dalahko nadaljuje vožnjo. Za ustavljanje na zahtevo so bili v tramvaju narazličnih mestih razporejeni posebni gumbi, na katere so potniki pritisnili intako dali znak, kje bi radi izstopili. Včasih je potovalo toliko ljudi, da vtramvaju ni bilo dovolj prostora in so potniki med vožnjo stali tudi nastopnicah ter na zunanji platformi. S tramvajem so se redno prevažali različnipotniki: delavci, zaposleni v lokalnih podjetjih (v tovarni Salvetti,ladjedelnici na Bernardinu, v solinah, v rudniku Sečovlje, v turističnihdejavnostih itd.), šolarji, gospodinje z okoliških kmetij, ki so nosile naglavi plenjerje (okrogle nizke košare), ob teh pa še cajne (polkrožne košare zročaji), do vrha polne sadja in zelenjave, ki so jo prodajale na piranskitržnici, mlekarice (»done de late«) iz Malije, Kort, Sečovelj, ki so zgodajzjutraj odšle od doma z oslički, otovorjenimi s kanglami (kovinske posode zamleko), na postaji v Sveti Luciji pretovorile kangle na tramvaj in v Piranumleko raznosile po domovih prebivalcev.
V tistih letih sem živel v Šentjanah nad Portorožem. V šolosem se vozil s tramvajem, ki je odpeljal proti Piranu ob 7.30 zjutraj spostajališča na portoroškem trgu. Od doma do postaje sem potreboval približno10 minut hoje. Včasih sem tramvaj tudi zamudil. Če sem med hojo zaslišal cviljenjezavor, ko je tramvaj vozil skozi ovinek na progi pod Svetim Lovrencem, kjer jebilo cviljenje še posebej močno, je to pomenilo, da zamujam. Potem nisem imeldruge izbire, kot da sem se peš odpravil v šolo, ki se je nahajala v levem krilu piranske občinskestavbe, nad starim gasilskim domom. Pohiteti sem moral čez Beli križ, mimopokopališča in po Ulici IX. korpusa (tedaj Carrara di Raspo) na Tartinijev trg.V razred sem prišel povsem brez sape in le nekaj trenutkov prej, preden jevstopil učitelj.
Tu pa tam smo fantje tudi kakšno ušpičili na račun tramvaja.Preden je prišel na trg v Piran, smo v določenih razdaljah na tire postavilipatrone za otroške pištole. Ko je prispel tramvaj in zapeljal čeznje, se jezaslišalo glasno pokanje podobno streljanju. Lahko si mislite, kakšno jezo jeto povzročalo tramvajarjem. Spominjam se tudi vzdrževalca tirnic Tonija zvzdevkom Clanfa. Bil je malce nevsakdanji, visok, suh, vedno je nosil čez ramo torbo, v kateri je imel malico. Imelje posebno koničasto lopato, ki jo je vstavil v žleb na tirnici in tako odstranilkamenčke, pesek, zemljo in vso drugo umazanijo, ki bi lahko povzročila iztirjenjetramvajskih vozov in prikolic. Nujno potrebno delo, ker so bile tedaj ceste makadamske.Otroci smo Tonija radi dražili. Če smo ga med vožnjo zagledali pri delu, smo muvpili »Clanfaaa …«, to ga je jezilo in je na ves glas kričal na nas, nampreklinjal sorodstvo in grozeče mahal s svojo lopato. S tramvajem se je vozilatudi preprodajalka rib Maria, ki je imela vzdevek Slanca, uboga reva (»unapovera diavola«), ki si je služila kruh (in tudi vino) s prodajo rib po kmetijahokoli Svete Lucije in Sečovelj. Zgodaj zjutraj je pri ribičih v piranskemmandraču kupila ribe. Nato se je z dvema vedroma, polnima sardel, šparov, menolitd. peljala s tramvajem v Sveto Lucijo in nadaljevala pot peš od hiše do hišeter ponujala ribe tako, da je glasno klicala: »Ženske, ribeee, sveže ribeee«. Vvročih poletnih dnevih ji je sledil roj muh, ki jih je privlačil vojn rib.Pozno popoldne se je ropotajoč s praznimi vedri vrnila v Sveto Lucijo in nato stramvajem v Piran.
Tramvaj je vozil dovolj počasi, še posebej v ovinkih, da so nekaterito izkoristil za skok z njega ali pa nanj kar med vožnjo. Spominjam se tudidneva, ko je tramvaj iztiril s tirnic, mogoče zaradi prevelike hitrosti, potemko je prečkal most v Sveti Luciji blizu gostilne lastnikov Bastian (kasnejeRavaliko). Tudi na Tartinijevem trgu je pogosto vozil še nekaj metrov naprej odpostavljenih tirnic proti hiši Benečanka in puščal za seboj sledi tramvajskihkoles. Pozno zvečer se je tramvaj vrnil domov na zasluženi počitek po dolgihurah vožnje, v remizo, ki smo ji otroci pravili hiša tramvajev (»la casa deitrani«).
Prišel je 31. avgust leta 1953 in na ta dan se je končalo enoizmed poglavji zgodovine mesta Piran in okolice. Tramvaj, ki je bil dobrih 40let prepoznavna značilnost piranskegavsakdana, je dotrajan zaradi dolgoletne vožnje opravil še svojo zadnjo vožnjo,med prebivalci pa je še dolga leta ostajal nostalgičen spomin nanj. Po njegovihštevilnih potovanjih na kopnem so ga iz Pirana odpeljali po morju. Še vedno sespominjam žalostnega sprevoda tramvajskih vozov, ki so jih na pomolu nasproti Mestnegamuzeja v palači Rotonda, kot smo ji rekli zaradi njenega videza, vkrcali namotorno jadrnico Nanos (prej Delphino) in jih odpeljali, tedaj za nas, neznanokam.
Giulio Ruzzier, 2012 in dopolnjeno 2015
Prevod iz italijanščine: Ksenija Petaros Kmetec