Majhne knjižnice s po nekaj deset ali največ nekaj sto knjigami, ki so na podeželju vznikale v 19. in 20. stoletju, so bile za tamkajšnje prebivalstvo precejšnega pomena. Niso sicer nudile veliko strokovnega čtiva, a so s knjigami in časopisi, ki so jih v veliki meri pridobivale z darovi, kljub temu pomembno prispevale k utrjevanju slovenskega jezika, širjenju znanja in dvigu bralne kulture. Te knjižnice – mnogo so jih ustanovile lokalne župnije – so večinoma vodila (katoliška) bralna in prosvetna društva. Tudi na širšem območju Celja je bilo po vaseh tedaj veliko takšnih knjižnic. Njihov nadaljnji razvoj je zavrla druga svetovna vojna, ko so bile mnoge knjige uničene ali so se porazgubile.
Po vojni, ko so je »tako razvila želja in potreba po izobrazbi pri našem delavcu in kmetu« in so bile »ljudske knjižnice bolj potrebne kakor kadar koli poprej«, je ob koncu leta 1954 v celjskem okraju s skupno 56.916 knjižničnimi enotami delovalo 70 knjižnic. Med temi je knjižnica na Dobrni posedovala 292 knjig, na Frankolovem 386, v Šmartnem v Rožni dolini 308, v Štorah, kjer so že imeli bolje založeno knjižnico, so bralcem takrat nudili 1.694 knjig in v Vojniku 450 knjig. Vse knjižnice, z izjemo vojniške, so vodili učitelji, knjižni fond pa je bil vsaj na začetku po večini sestavljen iz darovanih knjig. Te knjižnice so dostikrat poslovale v majhnih prostorih in imele le nekaj deset rednih bralcev. Vodja celjske Mestne ljudske knjižnice Marica Zorko je leta 1961 zato zapisala: » Knjižnice bi dobile brez dvoma večji pomen /…/, če bi imele ustrezne in lepše urejene privlačne prostore /…/ večina knjižnic (se) nahaja že v lastnih prostorih, ti pa so v kulturnem, zadružnem ali telovadnem domu. Žal pa je bil dodeljen v največ primerih knjižnici najmanjši prostor. Koliko je bilo treba dokazovanj, da so se knjižnice preselile iz kinematografskih čakalnic, iz prostora nad kokošnjakom, iz garaže gasilskega doma itd.« Krajevne knjižnice na Dobrni, v Šmartnem v Rožni dolini, Štorah in Vojniku so imele različno pot razvoja, skupna pa sta jim vendarle bila relativno skromna založenost s knjigami in večno pomanjkanje ustreznih prostorov ter opreme. Še najugodnejše je bilo stanje v vojniški knjižnici, ki je delovala v okviru lokalnega kulturnega društva Franceta Prešerna in je v začetku 80. let razpolagala s skoraj 3 tisoč knjigami. Majhna soba je za širjenje knjižnične dejavnosti postala pretesna, zato so tam leta 1982 v bivšem zdravstvenem domu odprli nov knjižnični prostor, ki so mu kmalu zatem dodali še čitalnico. Po preselitvi je knjižnica postala oddelek celjske knjižnice.
Knjižnica v Gaberju je prehodila drugačno pot. Ustanovljena je bila leta 1952 na predlog kulturne komisije pri takratnem Okrajnem ljudskem odboru Celje. Kmalu po ustanovitvi je prešla pod okrilje DPD Svoboda. Spočetka so njen knjižni fond obogatili tovarniške sindikalne podružnice in Gaberčani, že kmalu po ustanovitvi pa je knjižnica začela prejemati tudi namenska sredstva za nabavo novih knjig. Poplava junija 1954 je delavsko knjižnico v domu Partizan večinoma uničila. S požrtvovalnim delom so mnogo na pol uničenih knjig rešili in nabavili tudi lepo število novih. Knjižnica, ki je tedaj štela 4 tisoč knjig, je bila za bralce odprta vsak dan. V začetku 60. let je vanjo največ ljudi prihajalo ob četrtkih in petkih popoldne, ko je bilo po besedah takratne upravnice knjižnice Slave Marinček v njej kakor »v čebeljem panju«. Število bralcev, zlasti mladih, je iz leta v leto naraščalo. Leta 1972 je prišla knjižnica kljub nasprotovanju Gaberčanov pod upravo Študijske knjižnice. Ob združitvi je razpolagala s 14 tisoč knjigami. Knjižnični oddelek Gaberje-Hudinja, je dokončno uničila poplava novembra 1990 in po njej ni bil več obnovljen.
Mestna ljudska knjižnica v Celju je že na začetku 60. let upravljala tudi potujočo knjižnico in z njo obiskovala kraje v šmarski, šentjurski in konjiški občini, v 80. letih pa so si knjige iz njene zaloge pet tisoč knjižničnih enot izposojali na primer tudi Lik Savinja, vojniška psihiatrična bolnica, komunala.
Osrednja knjižnica si je zlasti v 80. letih prizadevala »zmanjševati razdaljo med knjigo in bralcem«, zato je tedaj precej energije usmerjala v razvoj oddelkov ter krajevnih knjižnic ter krepila njihov knjižni fond. Ob koncu leta 1989 je bilo v Oddelku Gaberje-Hudinja 17.864 enot gradiva in v Oddelku Vojnik 5.526. Leto prej so po posameznih krajevnih knjižnicah našteli: na Dobrni 4.257, Frankolovem 100, v Šmartnem 3.713, v Štorah 5.201, v Trnovljah 948 in v potujoči knjižnici 5.753 knjižničnih enot.
