Ponovno živa

Leta 1875, po dveh letih mrtvila, je čitalnica ponovno zaživela, saj je vodstvo slovenskega narodnostnega gibanja prevzela generacija mladih pravnikov. V Celje so prišli dr. Josip Sernec, dr. Juro Hrašovec, dr. Ivan Dečko, Josip Žičkar, Lavoslav Gregorec itd., ki so naslednja tri desetletja vodili kulturno in politično življenje v mestu ob Savinji. Predsedstvo Čitalnice je prevzel Josip Sernec in jo vodil vse do svoje smrti v letu 1925.

Čitalnica v svojem »drugem življenju« svoje nekdanje slave ni več dosegla, saj so se razmere v Celju temeljito spremenile. Premoč nemškega kapitala in občinska oblast sta Slovence v javnem življenju stisnili v kot. Mnogi so se zato uklonili, številni »čitalničarji« so prešli v nemški tabor. Ostala peščica se je po politični, strokovni in družabni plati vneto trudila za ohranitev članstva. Dr. Sernec je v svojih Spominih zapisal: »Bil sem neutrudljiv plesavec; plesal sem posebno pri čitalniških plesih tudi z manj vabljivimi damami zato, da bi ostale zveste članice.«

Društveno knjižnico so uredili šele v naslednjih letih. Knjižničar Miha Kokot je leta 1880 v svojem poročilu navedel, da je društvena knjižnica »zelo razmetana in zmešana, pomanjkovalo je mnogo knjig, koje so se deloma že izterjale«. Na rednem občnem zboru je poročal, »da je vsem dopisal,kteri so si kdaj čitalnične knjige izposodili. Kekteri so knjige poslali, alj poslati obljubili, drugi /…/ so odgovorili, da nimajo čit. knjig, zopet drugi se celo niso oglasili.« Čeprav se je veliko izgubilo, je društvena knjižnica v tem obdobju premogla preko 700 knjig. Večino so jih podarili člani, Slovenska matica in Mohorjeva družba, nekaj pa so jih kupili, čeprav dr. Hrašovec (naslednik knjižničarja Kokota) z nakupi ni želel »povzročiti novih stroškov itak že prav ubogej čitalničnej blagajni«.

Časopisje in knjige so privlačili tudi dijake celjske gimnazije in čeprav je članstva manjkalo, je to nekatere odbornike zelo motilo. Kar nekajkrat so želeli preprečiti vstop dijakom v čitalniške prostore, do najhujšega »revolta« pa je prišlo decembra 1883. Knjižničar prof. Kosi je namreč v imenu gimnazijskega ravnatelja odboru predlagal, da dijakom vstop v Čitalnico prepovejo. Večina odbora na čelu s predsednikom Sernecem je bila proti: »Ako imajo dijaki iz 7. in 8. šole dovoljenje v gostilne in kavarne zahajati, zakaj bi jim bilo bilo prepovedano v čitalnico zahajati in časnike brati.«
Namera gimnazijskega ravnatelja, da bi izkoristil nezadovoljstvo nekaterih čitalniških članov, ki bi s svojim vplivom dijakom onemogočili obiskovanje Nemcem sovražnega društva, se je tako izjalovila.