Ko so Nemci zasedli naše kraje, je bil Anza v staro jugoslovanski vojski; njen razpad je dočakal v Grosupljem. Ker se je bal ujetništva, je nekaj svojih znancev s koroških krajev povabil, naj gredo z njim. Po stranskih poteh in stezicah jih je varno pripeljal v domače kraje. Zbratom Vorancem je bil vseskozi v tesni povezavi, zato so ga zgodaj vključili v napredno kmečko-delavsko gibanje. Po Vorančevi emigraciji je imel tesne stike z naprednim učiteljem Karlom Doberškom z Leš in z Benom Kotnikom, p. d. Lubasom. Ko je okupator začel vztrajno in načrtno preganjati zavedne Slovence, je Kuharjev Anza takoj vedel, kje je njegovo mesto. Že leta 1941 so ga gestapovci aretirali in je nekaj časa preždel v zaporih v Begunjah na Gorenjskem. V zaporu je bil zaveden pod redno številko 392, v Begunje pa so ga odvedli 27. 6. 1941 preko dravograjskega Gestapa. Bil je že v celici smrti. Tu so ga zasliševali, pretepali in mučili, dokler se končno ni izčrpan, toda zadovoljen vrnil domov k družini. Odpuščen je bil 6. 8. 1941. Dva avtorja, Franc Zabel (1978) in Franjo Srebotnik (1986, 1993), navajata napačno letnico njegove aretacije (1942) in štirimesečni zapor, zato tudi moje napačne navedbe v doslej izšlih člankih iz let 2000 in 2003. Kopija strani zaporniške knjige iz Begunj, ki nam jo je prijazno posredoval gospod Jože Dežman, potrjuje podatke, ki smo jih navedli tokrat.
Tudi v teh letih je Anza Kuhar brata Voranca, ki je bil takrat zaprt v taborišču Sachsenhausen, redno obveščal o položaju v Kotljah in na domačiji. Žal je to obdobje prineslo več tragičnih kot dobrih stvari. Iz Vorančevega pisma bratu Gusteljnu in njegovi ženi Pavli z dne 20. 2. 1944 izvemo, da je dobil obvestilo o očetovi smrti: »Sporočam ti, da sem dobil od brata Ivana žalostno vest o očetovi smrti. Ne bom jih torej več videl. Bog mi ohrani še mater, da bi se videli.« (Prevod iz nemščine)13
Ivan Kuhar v svojem prepričanju za pravično stvar nikoli ni popuščal in je aktivno sodeloval v pripravah za ustanovitev Osvobodilne fronte na Stražišču in v Kotljah. V tem času je bil eden najbolj znanih aktivistov OF in obveščevalcev za svoje območje. Ko so se v Mežiški dolini pojavile prve partizanske enote, je bil z njimi vseskozi v zvezi. Domačija pri Merkaču na Stražišču, kjer je bila doma njegova žena, je bila znana partizanska javka. Najprej so jo poimenovali »Pri aeroplanu«, kasneje pa »Pod lipo«. Že zaradi Vorančevega političnega delovanja je priimek Kuhar šel domačim gestapovcem na živce. Znana nemčurja, gestapovca Legner in Hauptman, sta obljubljala, da bosta Kuharje uničila. Anza groženj sicer ni jemal najbolj resno, ko pa ga je obiskala Cehnarjeva žena s kratkim sporočilom: »Mož ti sporoča, da beži. S teboj se bo sicer zgodilo nekaj hudega!«, se je le začel pripravljati, da bi ženo in otroke poslal k edinemu dosegljivemu bratu Avgustu na Jesenice.
13 Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Pisma. II. V: Zbrano delo, 12. knjiga, Ljubljana 1990, str. 34.
