Tudi po prvi svetovni vojni je glavni proizvod Westnovega podjetja še vedno predstavljala emajlirana posoda. Leta 1919 je podjetje ob polnem obratovanju dnevno proizvedlo 15.000 kg kuhinjske posode. Z njo je pokrivalo vse potrebe jugoslovanskega trga, na katerem je imelo monopol, izvažalo pa jo je v Turčijo, Italijo, Albanijo, Grčijo, Sirijo, Palestino, Egipt, Tunis, Maroko in na Malto.
Ker so svoj monopol nad proizvodnjo kuhinjske posode na jugoslovanskem tržišču Westni na vsak način hoteli ohraniti, so vsak pojav domače konkurence takoj zatrli. To se je pokazalo v primeru konkurenčnega podjetja, ki ga je v Celju leta 1921 ustanovil podjetnik Karol Pertinač. Ta je v svojem podjetju zaposlil delavce, ki so jih Westni leta 1922 zaradi sodelovanja v stavki odpustili. Ker so Westni v njegovem podjetju videli nevarnega konkurenta, so ga skušali uničiti, kar jim je tudi uspelo. Že leta 1928 je Pertinačevo podjetje prenehalo obstajati, Karol Pertinač pa se je zaposlil pri Westnu. Da bi zabrisali vsako sled za Pertinačevim podjetjem, so Westni kupili njegovo tovarniško poslopje na Dolgem polju in ga dali porušiti.
Westni so proizvodni program nenehno dopolnjevali z novimi izdelki, tako da je ta pred drugo svetovno vojno obsegal več kot 620 raznih emajliranih in pocinkanih proizvodov. Poleg kuhinjske posode so izdelovali tudi različne higienske, kuhinjske in gospodinjske naprave, kopalne kadi in drugo. Leta 1932 je Westnovo podjetje začelo izdelovati tudi jeklene radiatorje. Poleg izdelkov za civilne namene, je podjetje začelo izdelovati nekatere izdelke za potrebe jugoslovanske vojske: čelade, aluminijaste porcije, čutarice in ohišja za protipehotne mine.
Podjetje je ves čas poslovalo izredno uspešno in je celo v času velike svetovne gospodarske krize v začetku tridesetih let, ki se je čutila tudi v slovenski in jugoslovanski industriji, lastnikom prinašalo lepe dobičke.
Uspešno poslovanje njihovega podjetja je Westnom omogočalo, da so proizvodnjo ne le širili, ampak jo tudi modernizirali. Leta 1926 so modernizirali in izpopolnili (racionalizirali) vse obratne oddelke. Uredili so novo emajlirnico, stare emajlirne peči so nadomestili s tremi kontinuiranimi pečmi, kakršnih doslej še ni bilo v Srednji Evropi, zgradili pa so tudi tri muflovke. Leta 1927 so zgradili emajlirnico II, lakirnico, sušilnico in nakladalnico, v letih 1929–1930 pa so zgradili še lužilnico in pocinkovalnico, osrednje skladišče za pločevino ter mehanično delavnico. Novo veliko pridobitev pa je pomenila orodjarna. Leta 1939 je Max Adolf Westen poleg obstoječih tovarniških poslopij začel graditi tovarno za mletje mineralov.
Zaradi večje prepoznavnosti svojih izdelkov so Westni zanje uvedli svoj zaščitni znak. To sta bila dva na zadnjih nogah stoječa in drug proti drugemu obrnjena leva z dvignjenima repoma in iztegnjenima jezikoma, ki s prednjimi šapami držita locen na tleh med njima stoječe trebušaste posode, na kateri sta črki AW (kratica za Adolf Westen). Zaščitni znak so najprej leta 1922 dali registrirati pri pristojnem jugoslovanskem uradu v Beogradu, nato pa leta 1928 še pri mednarodnem uradu v Bernu. Za določeno vrsto posode so uporabljali tudi oznaki Ideal in Eterna-Special.
Hiter razvoj Westnovega podjetja se je odražal tudi v naraščanju števila v njem zaposlenih delavcev in nameščencev. Od prvotnih 10, kolikor jih je bilo zaposlenih ob ustanovitvi podjetja leta 1894, je do leta 1898 njihovo število naraslo že na več kot 100, do leta 1913 pa že na več kot 1.000. Tudi v obdobju med obema vojnama je število zaposlenih naraščalo, vendar je močno nihalo. Največ jih je bilo zaposlenih leta 1929, in sicer več kot 2.300. Med zaposlenimi je bil velik odstotek žensk. Medtem ko so bili delavci in delavke izključno slovenske narodnosti, pa so strokovni kader (vodil ga je inž. Erich Greiner) tvorili pretežno Nemci. Občevalni jezik v podjetju je bil nemški, prav tako pa sta se v nemščini vodila tudi knjigovodstvo in korespondenca. Slovenščina se je uporabljala samo v občevanju z oblastnimi organi.