Prva arheološka odkritja so na območju koroške krajine dokumentirali v 19. stoletju. V letu 1827 so zabeležili odkritje rimske nagrobne plošče vzidane v cerkvi sv. Ilije v Zg. Vižingi, 1831 je bila v Graz poslana nagrobna plošča iz Šentjanža, samo leto pozneje so podobno odkrili v Radljah, 1835. leta pa so daljši nagrobni napis zasledili še na plošči v Zg. Dovžah. Ob gradnji Tovarne lesovine in lepenke v Zagradu pri Prevaljah in občasnem povečanem delovanju reke Meže so od leta 1860 naprej ljudje odkrivali različne dele kamnitih nagrobnih spomenikov, ki so nekoč pripadali rimskemu grobišču. V Florjanovem gozdu pod Gradiščem na Legnu pri Slovenj Gradcu sta leta 1886 in 1887 baron Karl B. Czoernig sen. in Karl Frh. von Hauser prekopala nekaj gomilnih grobov iz starejše železne dobe. Načrt tega grobišča je leta 1911 izdelal Paul Schlosser.
Intenzivno arheološko izkopavalno in topografsko delo, osredotočeno predvsem na Mislinjsko dolino, se je začelo šele pred in med 1. svetovno vojno. Zaznamovalo ga je delo slovenjgraškega notarja dr. Hansa Winklerja. S sondažnimi raziskavami je začel resneje v letu 1909, ko je odkril rimsko podeželsko posest v Zgornjih Dovžah. Načrt in osnovne podatke o izsledkih izkopavanj ti. vile rustike je skupaj s poročilom o Winklerjevih izkopavanjih Kolacione objavil profesor Rudolf Egger leta 1914.
Vzporedno so do leta 1912 potekale raziskave rimske poštne postaje in naselbine Kolaciona/ Stari trg pri Slovenj Gradcu. Winkler je odkril del južnega grobišča, »Jupitrovo« svetišče ter nekaj stanovanjskih objektov in tako nedvomno dokazal, da leži na karti Tabuli Peutingeriani označena naselbina Kolaciona prav tam.
Winkler ob takem obsegu del kmalu ni mogel več sam nositi stroškov izkopov, zato je navezal stike z dr. Walterjem Schmidom. Schmid je kot štajerski deželni arheolog in docent za provincialno arheologijo finančno in strokovno podprl ter v letih 1913 do 1915 omogočil izkopavanja poznoantičnega in staroslovanskega grobišča na Puščavi nad Starim trgom in starejše železnodobnih legenskih gomil. V zameno je moral Winkler večino gradiva oddati v Graz, v takrat za to pristojni štajerski deželni muzej Joanneum.
Nov zamah v poznavanju naše daljne preteklosti so na Koroško prinesla trideseta leta 20. stoletja. Največje zasluge, da je vsaj nekaj arheološke zapuščine ostalo v domačih logih, je imel Jakob Soklič, ki je takoj, ko je leta 1933 kot mestni župnik prišel v Slovenj Gradec, začel proučevati preteklost mesta. V mestnem župnišču je leta 1935 uredil Sokličev muzej, katerega del je tudi arheološka zbirka, bogata z najdbami iz domala vseh arheoloških obdobij.
V 50. letih je navezal stike s Seminarjem za Arheologijo Univerze v Ljubljani (France Stare in Jaroslav Šašel) in Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani (Josip Korošec) ter tako pripomogel k živahnemu pretakanju mnenj, izkušenj ter gradiva, kar je bilo za tisti čas vsekakor zelo pomembno. Vzdrževal je stike z Winklerjem, po njegovi smrti leta 1952 pa tudi z njegovo ženo, od katere je za svojo zbirko pridobil nekaj dragocenih predmetov. Soklič žal ni vodil evidence o izvoru arheoloških predmetov, ki jih je priložnostno dobival v dar tudi od drugod.
Plodno je Soklič sodeloval še s Stankom Pahičem, kustosom – arheologom iz Pokrajinskega muzeja Maribor, katerega pero je kasneje mnogokrat pisalo prav o koroških arheoloških spomenikih.
Trideseta leta je vsekakor še posebej zaznamovalo izjemno plodno znanstveno delo Srečka Brodarja, ki je v tistem času v Celju opravljal službo profesorja naravoslovja.
Za raziskovanje paleolitika v Sloveniji je bilo prelomno njegovo odkritje visokogorske postojanke Potočke zijalke na Olševi v Karavankah leta 1928. Več kot 130 odkritih koščenih konic je bistveno vplivalo na razlago o poteku zadnje ledene dobe (würm) in s tem mlajšega paleolitika v srednji Evropi. Med novo odkritimi paleolitskimi postajami sta se kmalu znašli tudi obe koroški jamski najdišči: Špehovka nad Hudo luknjo (1935 do 1937) in Jama pod Herkovimi pečmi (1938). S tem je dokazal, da sodi tudi Slovenija med pomembna paleolitska področja, na katerem so se prepletale paleolitske kulture iz Panonske nižine in tiste iz severnoitalijanskih pokrajin.
Arheološke raziskave so se po teh odmevnih odkritjih omejile na topografske študije, ki jih je zavzeto opravljal Stanko Pahič. Skupaj s topografsko ekipo Inštituta za arheologijo ZRC SAZU je leta 1973 opravil topografske preglede na trasi rimske ceste, ki je prav preko naših dolin povezovala rimsko Celejo s Celovško kotlino: od Vitanja, Gornjega Doliča, Turjaka, Mislinjske Dobrave do južnega obrobja Starega trga in naprej proti Tolstemu vrhu. Dobljene izsledke je objavil leta 1974.
Zaposlitev Mire Strmčnik Gulič na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor v začetku sedemdesetih let, sicer domačinke iz Legna pri Slovenj Gradcu, pomeni za Koroško znaten premik v varovanju arheološke kulturne dediščine. V naši zavesti bodo ostala izkopavanja leta 1977 v Kolacioni, njena prizadevanja po sprotni publicistični in razstavni dejavnosti ter nenehna prisotnost na terenu, kolikor je to dopuščala velikost ozemlja, ki ga zavod pokriva. Objava legenskega gomilnega grobišča je zgleden primer temeljnega dela o poznavanju starejše železnodobne poselitve Koroške v odnosu do srednjeevropskega prostora. Bele lise na arheološkem zemljevidu koroškega kota bi bile brez njenih ambiciozno zastavljenih ciljev gotovo še večje. Neprecenljiva je njena zasluga, da smo v Koroškem pokrajinskem muzeju kot prvi in edini na območju Koroške začeli razvijati samostojno arheološko dejavnost.
V letu 1993 in 1994 je vodila arheološke raziskave znotraj cerkve sv. Jurija na Legnu. Odkriti so bili ostanki predromanske cerkve in sočasno zgodnje srednjeveško grobišče.
Šele devetdeseta leta so prinesla v Koroškem pokrajinskem muzeju ob novi zaposlitvi kustosinje – arheologinje Saše Djura Jelenko prepotreben nadzor in stalno prisotnost na terenu. Skupaj z Miro Strmčnik sta pričeli z zaščitnimi izkopavanji vile rustike v Zgornjih Dovžah (1992, 1993). Večja izkopavanja je Jelenkova vodila na ogroženih parcelah na lokaciji Kolaciona – naselbina (1993, 1996, 1999), Slovenj Gradec – Gimnazija (1999/2000), Grad Ravne – Streiteben (2002), Kolaciona – grobišče (2004/2005, 2006/2007). Sledila je objava novejših izsledkov.