Formalni postopki za priključitev kandijskega predmestja desnega brega reke Krke k Mestni občini Novo mesto so stekli šele po prvi svetovni vojni in v novem državnem okvirju ter ne nazadnje po pripetljaju s t. i. Kandijsko republiko. Vzporedno s tem procesom pa so se farani in vaščani štirih različnih župnij in oddaljenih predelov občine Šmihel – Stopiče začeli množično pritoževati ter zahtevati odcepitev in lokalno avtonomijo. V začetku leta 1919 so tako pričele na Narodno vlado SHS v Ljubljani prihajati peticije nezadovoljnih občanov.
Vaščani Jurke vasi, ki je bila katastrska občina oz. podobčina, so prosili za ustanovitev samostojne občine s sedežem v župniji Valta (Vavta) vas. Vložena je bila tudi zahteva Smolenje vasi in Potovrha (Potov Vrha) po združitvi v občino z Velikim in Malim Slatnikom, Seli pri Ratežu, Dolenjo vasjo, Žihovim selom, Veliko in Malo Cikavo, vasjo Krka ter Ragovim. Skupina občinskih svetovalcev in odbornikov občine Šmihel – Stopiče ter »ostali zaupni možje« so si prizadevali za novo krajevno občino Šmihel v mejah svoje župnije brez vasi Kandija, »…katera – kakor se sliši – bode Novemu mestu pripadala.«[i]
Prošnjo so poslali tudi nekateri odborniki občine Šmihel – Stopiče zaradi združitve katastralnih občin Lakovnice, Stranske vasi in Podljubna z ostalimi okoliškimi vasmi v samostojno občino. Možje so izpostavili, da sta slednji katastrski občini v preteklosti že tvorili občino.
Tudi vaščani Stopič so že leta 1891 prosili oblasti za odcepitev in ustanovitev občine Stopiče – Podgrad. Tako so v duhu časa leta 1919 podkrepili svoja hotenja tokrat samo po občini Stopiče: »Od onega časa do danes te želje niso nikakor zamrle, ampak so se zopet pojavile v zadnjem času, ko se vsepovsod ustvarjajo podlage za novo življenje posameznih držav in narodov in tako posredno okrajev in občin.«[ii]
Spomenico s podpisi so Narodni vladi SHS v Ljubljani poslali prav tako vaščani Vinje vasi, Konca, Grma, Pristave, Mehovca (Mihovca), Jurne in Koroške vasi in Podgrada z župnijskim sedežem, ki naj bi postal še občinski. Avtor besedila Ivan Ambrožič, nadučitelj in posestnik na Grmu, je spomenico zaključil s pikro skrbjo »…da bo Narodna vlada…ugodila zahtevi po ustanovitvi krajne občine Podgrad in da se bo odločno ognila dolgotrajnega postopanja, ki je bilo posebnost avstrijskega sistema.«[iii]
V obrazložitvi vseh prošenj, ki so si bile precej podobne, so pobudniki navajali, da Kandija, sedež občine, uživa ugodnosti bližine mesta, kot so orožništvo, požarna bramba, razsvetljava, dobre ceste itd., da zastopstvo v občini ni enakomerno porazdeljeno in da so prevelike gospodarske razlike med posameznimi deli ter da je občinska pisarna v Kandiji oddaljena celo več ur hoda. »Sedanja občina Šmihel – Stopiče je tako razsežna, da niti odborniki od enega konca občine ne poznajo razmer svojih sotovarišev odbornikov na drugem koncu občine. Kako naj še-le župan pozna razmere svojih občanov v najoddaljenejših krajih.«[iv] V peticijah so izpostavili svojo župnijo, njeno zaokroženo območje ter zaključeno zemljepisno celoto zaželene nove občine. Zapisali so še, da je sedanja občina nenaravna in da »…obstoji iz 4 župnij, katerih zahteve so z ozirom na njih lego in gospodarsko stališče različne. V župniji Šmihelski je predmestje Kandija, ki ima popolnoma mestni značaj in zahteve in potrebe.«[v]
Župan Josip Zurc se je na dogajanje odzval z okrožnico, v kateri ugotavlja: »Občina Šmihel – Stopiče, ki je največja občina na Kranjskem: obsega nič manj kot 14.662 ha. Naravno je, da je avtonomno poslovanje tako obsežne občine težavno; … Zlasti sedaj po preosnovi državne oblike in njene uprave je število občinskih poslov tako naraslo, da jih je težko mogoče točno opraviti.« Nato je omenil še Kandijo z njeno okolico, ki se »…nagiba v gospodarskem in trgovskem pogledu v Novo mesto. Kupčijske, kulturne in tudi družabne zveze med Kandijo in Novim mestom so postale tekom zadnjih let tako tesne, da Krka, doslej naravna meja med občinama nemore biti več edina ovira spojitve obeh delov, ki jih vežejo in silijo pridružiti gospodarski in splošni kulturni interesi.«[vi] Župan je na koncu okrožnice posestnice in posestnike Kandije pozval, da tudi oni izrazijo svoje mnenje. Slednji so hitro odgovorili s 60 podpisi in željo ter zahtevo, da se s posredovanjem deželne vlade začnejo pogajanja med zastopniki novomeške občine in Kandije za »nujno« združitev.
9. 7. 1919 je na seji občine Šmihel – Stopiče stekla razprava zaradi pričakovanj občanov po spreminjanju občinskih meja in zahteve Deželne vlade za Slovenijo. Odborniki so enoglasno potrdili vse želje po odcepitvi posameznih delov in ustanovitvi novih občin, le pri glasovanju o priključitev Kandije in tisoč »Kandijancev« k Novemu mestu je bil rezultat 18 za in 4 proti. Vzhodna meja priključene Kandije z manjšim delom katastrske občine Gotna vas bi bila takratna državna Karlovška cesta, preostali del tedanje občine Šmihel – Stopiče pa bi bila občina Šmihel s podobčinami Gotna vas, Veliki Podljuben, Gorenje Lakovnice, Stranska vas in tistim delom katastrske občine Kandija, ki mestu ne bi bil pripojen.[vii]
Okrajno glavarstvo Novo mesto je sledilo zgoraj navedenemu sklepu glede priključitve Kandije in v dopisu 21. 7. 1919 Poverjeništvu za notranje zadeve v Ljubljani predlagalo združitev, saj Kandija »…tvori z mestom…eno krajevno celoto. Tega celotnega značaja tudi ne more vzeti Krka, ki tvori naravno mejo med obema krajema. Kandija ima isti mestni značaj in iste potrebe kakor Novo mesto. Tujec, ki pride semkaj sploh ne more razumeti, da se nahaja, če pride iz novega mesta čez most, v drugi občini…«[viii] Ostalim odločitvam pa okrajni glavar dr. Franc Vončina ni povsem pritrdil. Ozemlje občine Šmihel – Stopiče naj bi se razdelilo na štiri samostojne občine: župnijo Vavta vas kot samostojno občino, katastrski občini Potov Vrh in Smolenja vas v svojo ter župniji Stopiče in Pograd v svojo občino. Preostalo ozemlje brez Kandije pa bi tvorilo občino Šmihel.
Z navedeno razdelitvijo so soglašali tudi vsi drugi pristojni organi: okrožno sodišče, novomeški davčni urad, okrajni šolski svet ter župnišča. Pričakovano je bila izjema le šmihelska fara, katere župnik je branil stališče: »Ena župnija bodi tudi ena župnija povsod, …«[ix] Po novi razdelitvi bi se župnija Šmihel delila na tri občine, župnik Štefan Terškan pa si je seveda želel, da bi bila sedanja župnija Šmihel tudi občina Šmihel. Zapisal je, da se je »… razdelitev započela v času največjega razburjenja duhov in se niso ljudstvu podali oboji razlogi, za in proti razdelitev, in še manj utemeljili …«[x] Opozoril je še na amatersko postopanje, prijateljske vezi in celo maščevanje, kar mu je bilo, kot pravi sam, ob taki »psihozi« sicer razumljivo.
Davčni urad Novo mesto se je odzval s trditvami, da bi morali občino že davno razdeliti in da njena preobsežnost otežuje upravljanje, ki se lepo kaže v slabem nadzoru in izterjavi davkov. Kar se tiče priključitve Kandije, pa je urad poudaril podoben javni in zasebni interes obeh vpletenih strani ter zlasti dobrobit povečanja davčne moči mestne uprave in njenih dohodkov.[xi]
Predvidljivo je občinski odbor mestne občine Novo mesto na seji 10. 9. 1919 soglasno sklenil, da je načeloma za združitev, vendar je zahteval, naj se natančno določijo pravice in obveznosti, ki bi jih mesto s tem prevzelo.[xii]
[i] SI_ZAL_NME/0003, t. e. 302, leto 1919.
[ii] Ibidem.
[iii] Ibidem.
[iv] Ibidem.
[v] Ibidem.
[vi] Ibidem.
[vii] Ibidem.
[viii] Ibidem.
[ix] Ibidem.
[x] Ibidem.
[xi] Ibidem.
[xii] Ibidem.