Čas in kraj, kjer je uspelo prvič spresti predivo in stkati preprosta oblačila, nista znana. Gotovo se je to zgodilo pred skoraj deset tisoč leti, v času mlajše kamene dobe, na Bližnjem Vzhodu. Tedaj so prvič v preteklosti zrasle vasi in je človek začel udomačevati rastline in živali. Ovce so tekom tisočletij vzrejali tako, da so dajale čedalje gostejšo in daljšo volno za prejo.
Od nekdaj sta preja in tkanje neločljivi del ženskega sveta, kot tudi rojevanje in vzgoja otrok. Predenje povezujemo s kolovratom, ki je nastal pred skoraj 500 leti, v splošno rabo pa je prišel v 18. stoletju. Prednost kolovrata so različne možnosti navijanja niti na vreteno, pomanjkljivost pa, da je ob njem potrebno sedeti. S pomočjo preslice, oprte v pas, je moč presti stoje ali kar med hojo, na primer na paši. Preslice pa so potrebne tudi pri preji s kolovratom. V okolici Kranja se je še v 19. stoletju ohranila starinska oblika visokih paličastih preslic s podstavkom v obliki stolčka. Nekatere so bile skromno okrašene. Posebnost iz okolice Bleda, Bohinja in Gornjesavske doline so ročno izrezljane in včasih tudi pobarvane preslice za kolovrat, ki so jih dajali fantje dekletom kot ljubezenski dar. Posamezne imajo vrezano letnico in začetnici imena. Oblika preslic in njihov okras so zelo simbolni. Izrezljane srčke spremlja sončno kolo, prastari simbol neprekinjenega življenjskega krogotoka, poznan že iz bronaste dobe izpred več kot treh tisočletij. Želja po številnih zdravih potomcih, temelju bodočih rodov, je skrita v faličnem nastavku, ki rase iz vodoravne noge preslice.
Predenje niti je natančna ročna spretnost. Za predenje lanu na kolovratu so žene vrh preslice, na t.i. koželj, navezale kodeljo dobro razčesane preje. Za prejo volne preslice in koželja niso rabile, ker so jo navadno jemale kar iz jerbasov.
V zimskih dnevih so ženske predle doma, zvečer pa so se zlasti dekleta zbirala pri sosedih. Preja po hišah se je začela po božiču in je trajala do sv. Jederti, 17. marca. Mladi so jo zaključili s plesom. Preja je ostala ljudem v nostalgičnem spominu kot prijetna in vesela družabnost.
(Besedilo je povzeto po publikaciji Preja in preslice. Kranj 2007; Vitrina meseca Gorenjskega muzeja. Preja – št. 1)
