Vzporedno s prizadevanji za obnovo Prežihove bajte je zorela še ena misel in potekala še ena akcija. Prežihu je bilo treba postaviti spomenik in mu najti primerno mesto. Kipar Stojan Batič si je spomenik zamislil kot statuo do pasu, izvedeno v bronu in postavljeno na ustrezen podstavek. Primeren prostor zanj je videl na razgledišču, kot sta ga predvidela z Milošem Mikelnom, se pravi, nekje tam, kjer sedaj res tudi stoji.
Janez Mikuž, direktor Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov v Mariboru, je omenjal možnost, da bi bil spomenik vključen v ožji spominski kompleks Prežihove bajte, kamor pa plastika razsežnosti sedanjega Batičevega spomenika gotovo ne bi sodila.
Sredstva za spomenik sta zagotovila Kulturna skupnost Ravne na Koroškem in Skupnost založnikov Slovenije. Ureditveni načrt neposredne okolice z dvema z lesenimi tlakovci utrjenima dostopoma do spomenika pa je po posvetih z Batičem izdelal arhitekt Franc Mezner.
Septembra 1979 je Miloš Mikeln sklical sklepno sejo upravnega odbora Prežihovega sklada. Udeležili so se je tudi člani iz Ljubljane: Ivo Tavčar – predsednik Kulturne skupnosti Slovenije, Milena Markič – samostojna svetovalka Republiškega komiteja vzgoje in izobraževanja, Drago Druškovič, ki je v odboru zastopal republiško konferenco Socialistične zveze delovnega ljudstva, Janez Mikuž – ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo Maribor ter vrsta domačinov s tedanjim županom Rudijem Vrčkovnikom. Predsednik odbora Miloš Mikeln se jim je zahvalil za sodelovanje in pristojnosti odbora so prešle na koordinacijski odbor za pripravo »Vorančevih slovesnosti ’79« pri Kulturni skupnosti Ravne na Koroškem.