Ideja o Vorančevi poti se je porodila v hramih Koroške osrednje knjižnice in takratne občinske kulturne skupnosti. Z njo naj bi ohranili spomin na pisatelja in mu tako postavili najmogočnejši spomenik, ki ga ne more odtehtati noben bron in noben še tako žlahten kamen.
Dve reči sta bili še dodaten povod za to dejanje. Vsi številni obiski iz bližnje in daljne okolice so takrat romali na Preški Vrh k Prežihu, kjer je pisateljeva vdova Marija Kuhar po Prežihovi smrti na svojem domu uredila Prežihovo spominsko sobo. V njej so bili Prežihovi literarni rokopisi in pisma, oprema, osebni predmeti, knjige, fotografije in pisateljeva posmrtna maska. Mladi ljudje pa so bili večkrat grenko razočarani, ko so v bivši Časovi vili, nekoč gosposki hiši, uzrli Vorančevo spominsko sobo in v mislih takoj povezali to mogočno stavbo z opisi Vorančevih domovanj, bornih lesenih bajt iz črtic v Solzicah. Otroška domišljija, zelo bujna, v svojih domišljijskih razsežnostih in idealiziranju brezmejna, se je sedaj uprla! Kje je sedaj kajža, o kateri so brali v Solzicah, Treh pisankah, Nagradi, Prvem maju …, ko pa se jim tu posmehuje gosposka mestna hiša, v kateri bi vsak od njih rade volje prebival? Ali si je potem Voranc preprosto izmislil očetovo garanje po grofovskih hubah, njegov od napora in znoja prezgodaj postarani obraz, sključeno postavo in njegovo veliko željo, da bo nekoč sam svoj gospodar?
Drugi povod je bil predlog, da bi Vorancu postavili sredi Kotelj spomenik, mogočen bronast lik. Nekateri so bili za, drugi so menili: »Ali ni v resnici vsa koroška zemlja njegov spomenik; rodna koroška zemlja, na katero je bil Voranc tako navezan: Jamnica, globače, nicine in Gora! Čudovito lepa pokrajina, polna tople sončne luči v visokem dnevu; Metin samorasli rod tja proti Karnicam, kjer sonce rdeče zahaja. Da, koroška zemlja je tista, ki še zdaj diha z njegovim dihom, utripa z njegovim srčnim utripom. Ali je kje lepši, mogočnejši in bolj večen spomenik?« Ideja je dozorela. Vorančevo pot so svečano odprli 15. maja 1977. Pot ima enajst postaj. Vodi nas skozi idiliko koroške narave po hotuljskih postajah Prežihovega življenja. Vmes sta vpeti dve postojanki, ki spominjata na junake njegovih del. Ena izmed postaj je tudi dom njegovega deda.
Glede na smer poti si postaje sledijo v takem zaporedju:
1. Kotnik – Prežihova rojstna hiša v Podgori (1893–1894)
2. Tonej – dom Vorančevega deda v Kozarnici pod Uršljo goro
3. Kogel v Podgori – solzice! (1896–1900)
4. Ivartnik nad Ivarčkim jezerom v Podgori – pri Bunku iz Jamnice
5. Lužnik v Podgori – tu je umrl Svetneči Gašper
6. Mihelje na Preškem Vrhu (1894–1895)
7. Kravperh na Preškem Vrhu (1895–1896)
8. Prežih – začetek pisateljske poti (1900–1911)
9. Časova hiša na Prežihovem gruntu (1945–1950)
10. Prežihova bajta, spominski muzej (1911–1923)
11. Cerkev sv. Marjete s pokopališčem v Kotljah
Dvajset minut zložne hoje je po makadamski cesti do KOTNIKOVE BAJTE v Podgori nad Kotljami. Tu se je 10. avgusta 1893 rodil Lovro Kuhar – Prežihov Voranc in s starši najemniki tu živel samo nekaj mesecev, do pomladi 1894. Kotnikove bajte seveda ni več, samo fotografije izpričujejo njeno takratno podobo. Sedanji lastniki so hišo temeljito obnovili in le še spominska plošča na njej priča, da je tu rojstna hiša velikega pisatelja.
Dobre pol ure hoda je skozi idiliko neokrnjene narave in slikovito divjino hudournika, ki si je utrl pot skozi divje zaraščeno skalno sotesko mimo Čekonove bajte visoko do Tonejeve bajte v Kozarnici pod Uršljo goro. Tu je bil doma Vorančev ded Johan Kuhar. Pot skozi divjo sotesko bi bila nemara preveč nevarna za mladino: visoko na njenem desnem bregu je speljana široka pot od kamnoloma pri Podpečki bajti do Čekonove bajte. Tudi s te poti je čudovit razgled na vso divjino soteske, skal in hudournika, ki si na nekaterih mestih, kadar je dovolj dežja, v lepih slapovih išče pot skoznjo.
Od Toneja se mimo razvalin na Kozarnici vrnemo na lepo gozdno cesto, ki vodi dobre pol ure hoda do steze, ki pelje na grič Kogel, kjer stoji domačija pri KOGELNIKU. Tu so bili Kuharjevi štiri leta grofovski najemniki. Z roba, ob košatih lipah, je lep razgled na Kotlje, na Pohorje na vzhodu in na Podjuno na zahodni strani. S Kogla je Voranc jeseni 1899 pričel hoditi v hotuljsko ljudsko šolo; s Kogla je gledal požar, ko so Kotlje gorele; tu je globača Pekel, kjer je pasel ovce in nabral za mater šopek solzic. Pri najbližjem sosedu Kumru so bili doma »siroteji« iz črtice Levi devžej.
Le dobrih deset minut je s Kogla do IVARTA v Podgori. Nad lepim Ivarčkim jezerom stoji trdna domačija – pri Bunku iz Jamnice.
Četrt ure hoda se pot spusti do domačije pri LUŽNIKU – pri Munku iz Jamnice. Na dvorišču domačije še danes stoji lesena bajta, v kateri je umrl Prežihov junak Svetneči Gašper.
Pol ure hoda od Lužnika v Podgori po bližnjici mimo Pavšerja proti zahodu je na Preškem Vrhu mogočna domačija MIHELJE. Tu se je Kuharjevim rodil drugi sin Alojzij Kuhar (1895–1958). Na Mihelji svet je Voranc ohranil najlepši spomin. O njem piše kot o »nepopisno lepem, odetem v večno sončno luč«.
Samo deset minut proti severu leži domačija KRAVPERH na Preškem Vrhu. To je bil starodavni dom Prežihove matere, nekdaj lep grunt. Voranc se v nedokončanem romanu Pristrah spominja kravperške dimnice.
Vorančeva pot nas zapelje nazaj na vzhod k PREŽIHU. Kuharjevi so stanovali v stari kmečki hiši, ki še sedaj kaže enako podobo, kot najemniki v letih od 1900 do 1911, Voranc torej od svojega osmega do osemnajstega leta. Tu se ga je po tedanji šegi oprijelo ime te domačije: Prežihov Voranc (Lorenc, Lovro). To ime je vzel kasneje za pisateljski psevdonim. Tu je začel pisati; od tod je šel prvič v svet.
Streljaj od Prežihove domačije je nekdanja ČASOVA VILA, ki je po osvoboditvi postala splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, dano v dosmrtno uživanje Vorancu (1945–1950) in njegovi ženi.
Pet minut navzdol na hotuljsko stran vodi steza do PREŽIHOVE BAJTE, ki jo je Prežihov oče odkupil leta 1911 in končno dosegel, kar si je vedno želel: da je sam svoj gospodar, da ima lasten dom in da družina požene trdne korenine v domači zemlji. Na njivi, kjer je zdaj Prežihov spomenik, je Vorančeva babica zadnjič žela ajdo.
Na pokopališču ob cerkvi svete Marjete v KOTLJAH je na najvidnejšem mestu Prežihov grob. Ob pisatelju so pokopani njegovi najbližji. Tu so Kuharji našli zadnji skupni dom.
Enajst postaj pomeni torej enajst mest s poti spominov na Voranca. Za vsako skupino je to skupaj s postanki šest do sedem ur hoje skozi idiliko koroške narave po nicinah (senčnih straneh) in prisojah pod Uršljo goro. Pot je en sam, veličasten in mogočen spomenik pod košato Uršljo goro s Kotljami spodaj, s cerkvijo svete Marjete, z njivami in travniki med lesovi, z močnim, zdravim vonjem po lesu v pojočem zraku; s samoraslim koroškim rodom na njej, ki nosi v svojem srcu koroško pesem in veliko ljubezen do svoje rodne grude.