Telovnik še danes nosijo k bolj svečanim ali boljšim oblekam in je imel že v 19. stoletju poleg praktičnega tudi estetski in statusni pomen. Narejen je bil iz enakega materiala kot suknjič in hlače.
Občasno pa je bil tudi iz tmnejšega blaga, čeprav nikakor ne nujno in je prav svelejši telovnik izražal imenitnost. Bleščeče kovinske in drugi umetelno izdelane gumbe, ki so krasili večbravne in vzorčaste telovnike, s nadomestili preprostejši gubi.
Kroj se od konca 19. soletja do danes v osnovi ni spreminjal.
Telovniki so segali do pasu in so bili spredaj navadno nekoliko podaljšani.
Konec 19. stoletja so bili modni nekoliko daljši suknjiči, kot v začetku stoletja.
Narejeni so bili enako kot telovnik in hlače iz industrijsko tkanega volnenega ali polvolnenega blaga ali pa iz domačega sukna ali pa iz raševine (blago iz volne in lanu), tudi cajga (groba močna in trpežna tkanina iz bom
Konec 19. stoletja so pod vplivom poenotene oblačilne mode pri Preddvorčanih in okoličanih postali modni nekoliko daljši suknjiči kot jih je narekovala oblačilna moda prve polovice 19. stoletja. Moško vrhnje oblačilo je bilo navadno izdelano iz enakega materiala kot hlače in telovnik, in sicer iz industrijskega volnenega ali polvolnenega materiala ali pa iz domačega sukna ali raševine (blago iz volne in lanu), tudi cajga (groba, močna in trpežna tkanina iz bombažnega ali polvolnenega sukanca), vendar se je pozneje ob praktični uporabi pogosto dogajalo, da so nosili suknjič tudi k hlačam, ki so bile izdelane iz drugačnega blaga kot suknjič. Oblika in velikost ovratnikov ter žepov na suknjičih je skozi čas zopet nekoliko variirala, vendar se je videz suknjiča, z manjšimi krojnimi spremembami, ohranil vse do danes.
Pogosto blago: volnena ali polvolnena tkanina, volnena flanela; podloga: bombažno blago.
Pogoste barve: črna, rjava, siva; krojeni so bili tudi iz ne preveč kontrastno črtastega blaga, izjemoma karirastega.
