»Prvi avtomobil, v lasti barona Antona Codellija, se je po poročanju Slovenskega naroda v Ljubljano pripeljal leta 1898. 6. septembra 1901 je po ljubljanskih ulicah začel redno voziti tramvaj, v letih 1907/08 pa so v Ljubljani našteli zgolj nekaj več kot deset avtomobilov in 22 motornih koles. Po drugi svetovni vojni se je začel nagel vzpon avtomobilizma. Prometnemu vrvežu se je 6. oktobra 1951 pridružila 4’3 km dolga poskusna trolejbusna proga, ki je potekala od Gospodarskega razstavišča do Ježice. Mesto Ljubljana je leta 1956 dobilo tudi svoj prvi semafor, leta 1963 pa so se v središču Ljubljane pojavili parkirni prostori in kolesarnice. S splošno uveljavitvijo avtomobilov in avtobusov je promet korenito posegel v podobo prestolnice in njene bližnje okolice. Treba je bilo zgraditi novo prometno infrastrukturo in ta je povzročila širjenje mestnih ulic. Mesto se je začelo spreminjati v mesto cest in parkirišč, nemalokrat na račun rekreacijskih površin.«
(A. Zupanec Bajželj: Po ljubljanskih ulicah. Prometni vrvež ljubljanskih ulic 20. stoletja = Through Ljubljana streets. Traffic in Ljubljana in the 20th century. Ljubljana : Muzej novejše zgodovine Slovenije 2016)
Tako o ljubljanskem prometu 20. stoletja preberemo v uvodu razstavnega kataloga fotografij na to temo, ki ga je pripravil Muzej novejše zgodovine Slovenije.
V zbirki bomo prikazali prometne prizore iz prestolnice in njene okolice s pomočjo razglednic, fotografij in starejših publikacij ter časopisnih člankov iz zbirke Slovanske knjižnice.
Ljubljanski promet je bil v 20. stoletju zelo živahen. Pred drugo svetovno vojno so se po cestah in ulicah vozili s kočijami in kolesi ter cizami. Tramvaji podjetja Električne cestne železnice (ECŽ) in prvi avtomobili so povezovali središče z ljubljanskimi predmestji.
Po letu 1945 je bilo prometa v mestu vedno več in postajal je težko obvladljiv.
