Znana ameriška pisateljica in aktivistka Jane Jacobs (1916–2006) je v svojem znanem delu »Umiranje in življenje velikih ameriških mest« iz leta 1961 ugotovila, da so ulice in njihovi pločniki najpomembnejši javni prostori mesta in njegovi najvitalnejši organi. Če so zanimive ulice mesta, je zanimivo celotno mesto. Značaj in raba novomeških ulic, trgov ter objektov, ki jih obrobljajo, sta se spreminjala skozi čas. Zadnjo večjo prenovo je mestno jedro doživelo v 19. stoletju in se je v tej podobi ohranilo do današnjih dni. Z dokončno uveljavitvijo motornega prometa v prvi polovici 20. stoletja pa se je pričel počasi spreminjati značaj Glavnega trga in Rozmanove ulice v osrednjo mestno in regionalno prometno žilo. Kandijski most je bil do druge polovice sedemdesetih let, ko so zgradili most v Ločni, edini most v mestu in njegovi okolici, ki je bil primeren za dvosmerni motorni promet. Z izgradnjo Šmihelskega mostu leta 1991 je bilo mestno jedro le deloma osvobojeno tranzitnega prometa in šele s prenovo Glavnega trga in dela Rozmanove uice v letu 2018 bo dokončno ukinjen tranzitni promet iz Kandije v mestno jedro.
Če je torej ves povojni čas na Glavnem trgu in Rozmanovi ulici kraljeval avtomobil, ki je utesnjeval gibanje pešcev in omejeval prostor gostinskim vrtovom in dogajanju na trgu, se z zadnjo prenovo tudi Novo mesto pridružuje mestom, ki mestna jedra preurejajo v prostore druženja, pestrega dogajanja, raznolike ponudbe, skratka v dnevni prostor mesta. Sodobno dojemanje mestnega prostora se od tradicionalnega bistveno razlikuje v dejstvu, da se ga ocenjuje zgolj po videzu in vtisu odprtih mestnih prostorov, ne pa več toliko po kvalitetni ureditvi in funkcionalni izrabi notranjščine posameznih stavb. Ker so mestni prostori vedno bolj namenjeni potrebam mestnih populacij, zahteva sodobna ureditev ulic in trgov povečano preskrbo z ulično opremo, kot so klopi, smetnjaki, prometni znaki, usmerjevalne table, svetilke, stojala za kolesa, oglaševalski stebri, gostinski vrtovi itd. V tem pogledu lahko v mnogih mestih opazimo, da celotne mestne predele ali vsaj posamezne ulice in trge namenijo izključno pešcem in uličnemu dogajanju, kar pa zahteva enotno, marsikdaj sterilno in dokaj dolgočasno tlakovanje površin. S tem se v prostoru poruši tradicionalni vizualni red in okoliške zgradbe, mnoge kulturni spomeniki, so le še kulisa sodobnega dojemanja odprtih mestnih prostorov. Ta sodobni urbani proces lahko po končani prenovi mestnega jedra v določeni meri pričakujemo tudi v Novem mestu.
