Soseske Novega mesta morajo ohraniti raznovrstno rabo, živahno sobivanje služb in javnih servisov, stanovanjskih predelov, obrti, komunikacij, izobraževanja, rekreacije in kulture, trgovine, gastronomije in turizma. Biti morajo živi organizmi in vitalni življenjski prostori za njihove prebivalce, obiskovalce in podjetnike; torej, osrednje točke vsakodnevnega življenjskega utripa. Cilj teh procesov ne sme biti zamrznitev današnjega stanja, temveč je potrebno vzpostaviti sistem, ki bo omogočal revitalizacijo obstoječega urbanega tkiva znotraj aktualnih gospodarskih in socialnih razmer. Pri tem ima vedno večjo vlogo organizirana mestna civilna družba, ki postaja vedno bolj pomemben sogovornik tako državnim kot lokalnim političnim in strokovnim inštitucijam. Občinska uprava, za razliko od države, bolje prepoznava potrebe prebivalstva in je oziroma bi morala biti bolj občutljiva za njihove socialne in kulturne potrebe. Po drugi strani globalizmu in poudarjenemu individualizmu, ki smo mu v zadnjem času priča na vseh družbenih nivojih, ustrezajo bolj fleksibilne institucionalne oblike delovanja in začasne interesne koalicije. Na tem področju ima bogate izkušnje tudi Društvo Novo mesto, ki ima status društva v javnem interesu na področju kulture in kulturne dediščine, deluje pa tudi na področjih varstva okolja in urejanja prostora. Izkazuje se, da posamezniki na tako kompleksnih področjih, kot so kultura, urejanje prostora, varstvo okolja ali prenova mestnih območij, sami ne morejo veliko doseči oz. da svoje cilje lažje uresničujejo skozi organizirane oblike delovanja civilne družbe.
V letu 2019 zaključena prenova Glavnega trga, Pugljeve ulice in spodnjega dela Rozmanove ulice je bila izvedena po konservatorskem načrtom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je bil obvezna strokovna podlaga za dvostopenjski javni natečaj, na katerem je strokovno komisijo najbolj prepričala rešitev arhitekturnega biroja Atelierarhitekti d.o.o. iz Ljubljane pod vodstvom profesorja Jurija Kobeta. Novo mesto je tako dobilo novo podobo, paziti pa moramo, da se osrednji mestni trg ne bo spremenil v simulaker, v prostor zgolj potrošniško naravnanih dogodkov in doživetij na račun socialno raznolike spontanosti. Opažamo, da se zlasti trgi in ulice v zgodovinskih mestnih jedrih vse bolj spreminjajo v prostore spektakla in potrošnje ter vse manj v prostore srečevanja in druženja. Mestna agora vedno bolj dobiva funkcijo in podobo nakupovalnih centrov. Zgodovinska mestna jedra se zato vedno bolj upravlja tako kot trgovske centre z izoblikovano blagovno znamko in celostno grafično podobo, kar pa je napačno, ker ti z njimi ne morejo in ne smejo tekmovati. Za urbane populacije Novega mesta mora biti zgodovinsko mestno jedro privlačno zaradi pestre kulturne ponudbe, v kateri se odražata edinstvena kulturna tradicija in podoba mesta, nuditi pa mora tudi kakovostne pogoje za bivanje, delo in preživljanje prostega časa. Prav je, da se v mestnem jedru zadrži čim več kulturnih ustanov ter tercialnih (trgovino, gostinstvo in turizem) in kvartarnih dejavnosti (šolstvo, zdravstvo, javno upravo ipd.).
Cilj prenove novomeških zgodovinskih mestnih območij torej ne sme biti preusmeritev potrošnikov iz trgovskih centrov v mestno jedro in druga zgodovinska mestna območja, temveč jim poiskati novo življenje s ponudbo, ki je izrazito (mikro)lokalno obarvana, visoko kulturna, edinstvena ter razvojno in socialno naravnana. Pri tem moramo ločevati pomen zgodovinskega mestnega jedra od pomena zgodovinskih mestnih območij, ki ga obdajajo. Mestno jedro mora postati vsem dostopen demokratičen prostor s ponudbo, ki zadovoljuje potrebe in želje vseh urbanih populacij. Ostala zgodovinska mestna območja, kot so z mestom združene nekdanje obmestne vasi (Šmihel, Prečna, Gotna vas, Ločna itd.), zgodovinska predmestja (npr. Kandija), industrijska stanovanjska območja (npr. Bršljin), vilske četrti (t. i. Kolonija pod Marofom), kot tudi po drugi svetovni vojni zgrajene stanovanjske soseske in blokovska naselja, pa morajo ohraniti ali na novo izoblikovati večfunkcionalno okolje z lastno identiteto, ki je prvenstveno namenjeno tamkaj živečim in manj zunanjim uporabnikom mesta. Prav je, da se tudi identiteta teh zgodovinskih mestnih območij gradi na praviloma bogati ali specifični stavbni dediščini in prepoznanih dediščinskih vrednotah ter se z instrumenti urbanističnega načrtovanja in upravljanja združuje z ostalimi mestnimi območji v enotno podobo mesta.
