Dnevno so pripeljali v taborišče več sto ljudi. Sprva so jih nastanili v nekdanjih trapistovskih hlevih in v lesenih barakah v bližini gradu, od aprila 1942 pa v barakah pri železniških postajah.
Po prihodu v taborišče so Nemci popisali izgnance in njihovo imetje. Odvzeli so jim vrednejše osebne predmete, poročne prstane, ročne in žepne ure, denar ter hranilne knjižice.
Vsak izgnanec je dobil identifikacijsko ploščico s številko in več različnih dokumentov. Od tedaj jih niso več klicali po imenih in priimkih, ampak po številkah. Izgnanci so te kovinske ploščice imenovali »pasje svetinjice«. Popisali so tudi premoženje, ki so ga pustili doma.
Izgnanci izselitvenega področja ob Savi in Sotli so bili preko taborišča Rajhenburg izgnani v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. Izgon tega področja se je začel 23. oktobra 1941 in se je zaključil 30. julija 1942.