Avtor zgodbe je Janez Petkovšek iz Rovt.
Resnična pripoved o enem od naših prednikov, kako so bili mnogi močni in utrjeni ljudje
Živel je v Rastovkah, kot se reče po domače, takrat še Skrotnkova bajta, stara hišna številka Rovte 59 ali 57, sedaj Rovte 138. Tam je samo stanoval s svojimi sestrami in bil nekako na razpolago za vsa mogoča priložnostna dela v bližnji in daljni okolici. Dobro in uspešno se je loteval vseh težaških del, pri katerih se je izkazoval v njegovi izredni moči in spretnosti. Ko pa je Skrotnkov sin Kogovšek Matevž podedoval od svojega očeta to bajto, se od takrat naprej reče po domače v Rastovkah. Anže pa se je moral preseliti s sestrami v Mizni dol na Grič, kot se še danes reče po domače, in tam živel do smrti. Bil je močan in postaven človek, kot smo že rekli, mojster mnogih sorodnih poklicev.
Kot tesar je na dan natesal mnogo več tramov kot neki drugi tesar, ker je s svojo močjo kar porinil v les svojo plankačo in bil takoj iz enega konca trama na drugem ter premetaval in zlagal trame kot za kratek čas.
Kot tesar je mnogim pomagal vezati strešne konstrukcije in bil vsem v nekakšno veselje in zabavo s svojimi šalami in premetavanjem tramov. Mnogokrat se je, ko je bila strešna konstrukcija postavljena, še na vrhu in na koncu slemena postavil na glavo, koder danes pribijemo mlajček. Povejte mi, kje je danes tak junak, ki bi naredil tako stojo na koncu slemena na višini kakih 12 metrov.
Kot oglar je v mnogih pomladnih ali jesenskih dneh kuhal oglje v bližnjih gozdovih za potrebe kovaštva, ki so greli železo, da so ga lahko kovali. Za pečenje na žaru takrat ni padlo nikomur v glavo. Oglje se kuha v raznih kotanjah ali grapah, koder je lažje pripravil cel kup bukovih drv. Ta drva je vedno sam pripravil, ročno nažagal, nakladal in zložil v kopo ter obložil z ilovico. V času kuhanja se ni smel dosti oddaljevati, da ne bi začelo iz kakega zračnika goreti in bi lahko cela kopa drv zgorela. To kuhanje (dušenje) je trajalo cca. 10–15 dni, odvisno od velikosti kope. Poleg kope si je postavil majhno kolibo iz kolov in smrekovega lubja in tam tudi prenočeval. Občasno si je skuhal kako polento ali so mu od doma prinesli kak prigrizek. Razkoštva ni bilo!
Kaj pa copranije ali zagovarjanje, čaranje? Ko se je znašel med veselo družbo, seveda, je bil Anže vedno glavni. Med drugim se je znal tudi zacoprati ali zagovoriti, začarati oz. druge. Mnogokrat ko je to storil, so ga lahko tolkli s kladivi ali železnimi palicami kolikor je kdo hotel in ga ni nič bolelo. Če pa ga je kdo udaril, da Anže ni vedel, pa ga je ravno tako zabolelo kot vsakogar. Vedno je imel zabave za vsako priliko. Tudi otroci so ga radi imeli, ker jih je vedno znal spraviti v dobro voljo.
Da pa je potrdil svojo moč, se je izkazal, ko je šel ob neki priliki na Vrhniko kupit krušno moko za svoje gospodinjstvo oz. za kruh. Ker sam ni sejal pšenice, je kupil 80 kg pšenične moke (takrat je bila pšenična moka pakirana v vreče po 80 kg, kasneje 60 kg, 50 kg, 25 kg, danes pa že po l kg), je oprtal na hrbet, da jo bo odnesel peš v Zaplano. Okrog njega so pristopili neki vrhniški veljaki in ga vprašali, koliko daleč jo bo odnesel. Odgovori, da v Jamnik v Zaplano (kjer je danes smučišče in je bila tam stara gostilna). Takoj so mu dali besedo, da če bo on to prinesel v Jamnik peš brez počitka, da mu bodo oni plačali v trgovini celo vrečo moke. Anže pa vesel in ena, dva, ena, dva proti Jamniku. Po stari gozdni poti navzgor okrog 6 km, v uri in pol prispe v Jamnik brez oddiha, tam je šel še plesat z vrečo moke na hrbtu. Tako je dobil stavo in plačali so mu tudi moko. Pa recite, da ni bil pravi Rovtarski Martin Krpan.
Da je bil muhast na vse mogoče načine, naj omenim še to, da je pomagal mlatiti žito pri Jankarju v Zaplani, in med kratko pavzo kar rekel, da se gre obesit. Vzel je vrv in odšel in ker ga res ni bilo prav v kratkem nazaj, so le pogledali za njim, kam je odšel. Ne bodi vrag, se je že nihal na vrvi. Z veliko težavo so ga takoj odvezali in še težje nazaj oživili. Ko je le prišel nazaj k sebi kot rečemo, so ga kmalu vprašali, kaj je videl na oni strani tega sveta, ko je bil z eno nogo že na drugem svetu. Joj, pravi, ne boste verjeli, koliko samih črnih je rajalo, plesalo in se veselilo, da bodo medse dobili še enega sovrstnika, da jim bo delal družbo, vendar jim je to tokrat spodletelo. Skratka bil je vedno za šalo in kratek čas.
Neverjetno pa je bil menda tudi zelo pobožen in tudi v molitvi bil med prvimi in tudi na obisk cerkvenih obredov ni pozabil.
Kakšne vse vragolije je še v življenju počel, verjetno ne bo znano nikoli. Prav je, da je ljudsko izročilo ohranilo vsaj nekaj zanimivosti iz preteklega časa, ki se ne bo ponovil.
Bil je zelo zvest osebni prijatelj Istenič Jožeta, po domače Trovta, ki se je vedno rad zatekel v njegov dom. Tako se je tudi zadnji dan ustavil pri Jožetu, sedel na sedež zec (pri krušni peči), obrnil kozarček rujnega, ki mu ga je postregel Jože, se zgrudil in bil na licu mesta mrtev – kap ali mrtvoud.
Tako se mu je izpolnila tudi življenjska želja, ko je vedno vzkliknil, kadar je obrnil kozarček »o, da ga bi bilo tudi na zadnjo uro en kozarček«. Umrl je kmalu po drugi svetovni vojni v starosti okrog 70 let. Grob ga je sprejel v Zaplani pri sv. Martinu, legendarnem zavetniku rujne kapljice. Res bi mu lahko rekli tudi nekakšen Rovtarski Martin Krpan. Naj nam ostane v lepem spominu.
