Take so Ravne na Koroškem – mesto nasprotij, kjer se v vsakdanjem vrvežu prepletata staro in novo. Iz obvarovanih zgodovinskih sledi lahko obiskovalci razbirajo ohranjeno srednjeveško življenje; nekateri sledovi pričajo tudi o drugih obdobjih ravenske rasti. Vsekakor pa za kraj velja, da so današnje Ravne mesto, ki se je s svojo gradbeno zasnovo in zelenimi površinami zlilo z zeleno hribovito pokrajino, ki ga obdaja. Mogočne skulpture Forme vive iz jekla in železa, ki sta za prebivalce vir dohodka in življenja, pa mu dajejo videz modernega mesta današnjega časa.
(Mirko Osojnik)
Gradbeni zamah ni zajel samo tovarne, temveč je eno samo gradbišče postal cel kraj. Gradili so novo naselje na Čečovju, gradili so stavbe za prosvetno, socialno, kulturno in »fizkulturno« dejavnost. Razmahnila se je tudi gradnja lastnih delavskih družinskih domov. Z rastjo mesta in tovarne pa so rasle tudi izobraževalne ustanove: Ljudska univerza, gimnazija, izvajali so strokovne tečaje, kulturno-prosvetno dejavnost, izdajali so svoje glasilo Koroški fužinar (Klančnik, 1951).
Leta 1952 so Ravne na Koroškem pridobile status mesta. Mesto je organsko raslo in zraslo s fabriko. Razvoj in širitev mesta sta še danes skozi strukturo pozidave in njeno morfologijo dobro vidna. Prav tako so med različnimi predeli mesta jasno prepoznavni zeleni robovi (razmiki) in urejene parkovne površine, ki od samega začetka nastanka kraja, poleg novih stanovanjskih sosesk za različne skupine prebivalcev, nakazujejo visoko kakovost bivanja.
Perzonal, večnadstropna nekdanja stanovanjska hiša znotraj fabriškega plota, še stoji, danes tam domuje uprava muzeja. V Funferhausu pod Javornikom so še zmeraj stanovanja, prav tako v obeh blokih za mestno hišo in v nove barve odetih blokih vzdolž Prežihove ulice, ki so bili zgrajeni med drugo svetovno vojno
Glavnina novih Raven je na obronkih Preškega in Navrškega vrha ter na prodnatih terasah tik nad dnom doline. Tu so soseske Čečovje, Javornik, Gramoznica, naselja individualnih hiš Na Šancah, v Dobji vasi, na Janečah, malo pozneje še v Kotljah, na Dobjem dvoru in v Strojnski Reki.
(Anita Potočnik Slivnik)