Karavanke so najdaljše gorovje v Sloveniji in potekajo od Trbiža do Slovenj Gradca. Nekdaj je po najvišjih vrhovih zahodnega dela Karavank tekla deželna meja med Koroško in Kranjsko, danes pa po večjem delu grebena poteka državna meja z Avstrijo, le na zahodu je manjši del Karavank tudi v Italiji. Najvišji vrh Karavank je Stol (2236 m).
Karavanke se na zahodu stikajo s Karnijskimi, Ziljskimi in Julijskimi Alpami, na severu jih omejuje Drava, na jugu Sava in Kamniško-Savinjske Alpe, na vzhodu pa gore severovzhodne Slovenije. Potek meje:
– na zahodu po reki Zilji;
– na severu po reki Dravi do Velikovca prek Podjune in mimo Pliberka čez Holmec do Prevalj ter po reki Meži do Dravograda;
– na vzhodu po reki Mislinji do reke Pake in po njej prek Velenja do Šoštanja;
– na jugu ob potoku Velunja do Slemena, ob Javorskem potoku do Črne, po Mežiški dolini do Solčave, nato ob reki Savinji na Pavličev vrh, v dolino Bele, prek Jezerskega vrha v dolino Kokre, po potoku Reka čez Javorniški preval, po Lomski dolini v dolino Mošenika, skozi Potočnikov graben na Preval, pod Begunjščico in prek Poljške planine ob Završnici do Žirovnice ter nato po Savi Dolinki do Trbiža in na sever spet nazaj do reke Zilje.
Zahodno od prelaza Jezerski vrh imajo Karavanke obliko dolgih grebenov, medtem ko so vzhodno manj enovite, saj so za to območje značilni samostojni masivni kopasti vrhovi kot je Peca, med katere se zajedajo krajše stranske doline. Na zahodu se gorovje začenja kot nizko, z gozdovi pokrito sleme, saj je prvi pravi visokogorski vrh Kepa. S Kepe se proti vzhodu karavanški greben razcepi v dve vzporedni verigi, severno in južno, ki ju ločujejo visoka sedla in vzdolžne doline. Severno verigo, ki je v celoti na Koroškem, prečne doline ločijo na posamezne gore in skupine, južna veriga pa tvori strnjen greben. K severni verigi prištevamo vrhove v grebenu Komnica-Gračenica-Suhi vrh-Zgorelec-Mačenski vrh-Psinjski vrh-Žingarica-Grlovec-Setiče-Obir-Peca-Uršlja gora; k južni verigi prištevamo vrhove v grebenu Kepa-Golica-Stol-Košuta-Olševa.
Čeprav so vrhovi v Karavankah precej nižji od vrhov v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, pa so neprekosljivi razgledniki. Tako so z vrhov zahodnega dela Karavank izjemni pogledi na Julijske Alpe, na sever se lepo vidijo Celovška kotlina, Rož in Podjuna, na južni strani sta Zgornjesavska dolina in Ljubljanska kotlina, s Stola lahko vidimo Peco, Kepo in Krn, v daljavi pa tudi Snežnik in Nanos ter daleč zadaj na obzorju Visoke Ture s tremi vrhovi v ospredju: Hochalmspitze, Grossglockner in Grossvenediger.
Karavanke skrivajo mnogo naravnih lepot in znamenitosti. Naravni jezeri sta Baško pod Kepo in Klopinjsko pod Obirjem, kjer je v bližini še več manjših jezerc: Zablaško, Malo, Goslinjsko in Tihojsko. Ogledamo si lahko mogočne zatrepe dolin Podna in Medvedjega dola do Dovžanove soteske in Kokrske soteske ter soteske Čepa, ki je najmogočnejša soteska v Karavankah. Številne so tudi soteske s slapovi, kot so Dobršnik, Presušnik, Mlinca, Belca, Hladnik in Jerman, obiščemo lahko Potočko zijalko pod vrhom Olševe in jame v Obirju, katerega izmed slapov, kot so Tominčev in Podkanjski slap, slap pri Podljubelju in slap Lomščice, ali pa poljane narcis na Planini pod Golico, v Plavškem in Javorniškem Rovtu ter na Golici.
Mag. Barbara Kalan
Literatura:
Irena Mušič, Vladimir Habjan: Karavanke. Sidarta, Ljubljana 2007.
– na zahodu po reki Zilji;
– na severu po reki Dravi do Velikovca prek Podjune in mimo Pliberka čez Holmec do Prevalj ter po reki Meži do Dravograda;
– na vzhodu po reki Mislinji do reke Pake in po njej prek Velenja do Šoštanja;
– na jugu ob potoku Velunja do Slemena, ob Javorskem potoku do Črne, po Mežiški dolini do Solčave, nato ob reki Savinji na Pavličev vrh, v dolino Bele, prek Jezerskega vrha v dolino Kokre, po potoku Reka čez Javorniški preval, po Lomski dolini v dolino Mošenika, skozi Potočnikov graben na Preval, pod Begunjščico in prek Poljške planine ob Završnici do Žirovnice ter nato po Savi Dolinki do Trbiža in na sever spet nazaj do reke Zilje.
Zahodno od prelaza Jezerski vrh imajo Karavanke obliko dolgih grebenov, medtem ko so vzhodno manj enovite, saj so za to območje značilni samostojni masivni kopasti vrhovi kot je Peca, med katere se zajedajo krajše stranske doline. Na zahodu se gorovje začenja kot nizko, z gozdovi pokrito sleme, saj je prvi pravi visokogorski vrh Kepa. S Kepe se proti vzhodu karavanški greben razcepi v dve vzporedni verigi, severno in južno, ki ju ločujejo visoka sedla in vzdolžne doline. Severno verigo, ki je v celoti na Koroškem, prečne doline ločijo na posamezne gore in skupine, južna veriga pa tvori strnjen greben. K severni verigi prištevamo vrhove v grebenu Komnica-Gračenica-Suhi vrh-Zgorelec-Mačenski vrh-Psinjski vrh-Žingarica-Grlovec-Setiče-Obir-Peca-Uršlja gora; k južni verigi prištevamo vrhove v grebenu Kepa-Golica-Stol-Košuta-Olševa.
Čeprav so vrhovi v Karavankah precej nižji od vrhov v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, pa so neprekosljivi razgledniki. Tako so z vrhov zahodnega dela Karavank izjemni pogledi na Julijske Alpe, na sever se lepo vidijo Celovška kotlina, Rož in Podjuna, na južni strani sta Zgornjesavska dolina in Ljubljanska kotlina, s Stola lahko vidimo Peco, Kepo in Krn, v daljavi pa tudi Snežnik in Nanos ter daleč zadaj na obzorju Visoke Ture s tremi vrhovi v ospredju: Hochalmspitze, Grossglockner in Grossvenediger.
Karavanke skrivajo mnogo naravnih lepot in znamenitosti. Naravni jezeri sta Baško pod Kepo in Klopinjsko pod Obirjem, kjer je v bližini še več manjših jezerc: Zablaško, Malo, Goslinjsko in Tihojsko. Ogledamo si lahko mogočne zatrepe dolin Podna in Medvedjega dola do Dovžanove soteske in Kokrske soteske ter soteske Čepa, ki je najmogočnejša soteska v Karavankah. Številne so tudi soteske s slapovi, kot so Dobršnik, Presušnik, Mlinca, Belca, Hladnik in Jerman, obiščemo lahko Potočko zijalko pod vrhom Olševe in jame v Obirju, katerega izmed slapov, kot so Tominčev in Podkanjski slap, slap pri Podljubelju in slap Lomščice, ali pa poljane narcis na Planini pod Golico, v Plavškem in Javorniškem Rovtu ter na Golici.
Mag. Barbara Kalan
Literatura:
Irena Mušič, Vladimir Habjan: Karavanke. Sidarta, Ljubljana 2007.
