V socialistični Sloveniji oziroma Jugoslaviji je industrializaciji, urbanizaciji in rasti srednjega sloja sledila potrošniška revolucija, pri čemer je elitno potrošnjo začela zamenjevati množična. V Jugoslaviji se je kupna moč prebivalstva začela krepiti po letu 1968, ko je bil z uveljavitvijo potrošniških kreditov v kratkem času narejen velik napredek v opremljenosti gospodinjstev s sodobnimi aparati.
Slovenija je bila zaradi svoje geografske lege tudi močno odprta za vplive razvitejših držav, zato se je struktura povpraševanja še hitreje kot v drugih delih države približevala vzorcu potrošnje na Zahodu, čeprav še zdaleč ne v celoti in z veliko upočasnitvijo v kriznih osemdesetih letih. Posledično je začel v povojnih desetletjih rasti pomen trgovine, za katero pa so bile še naprej značilne razdrobljenost, neorganiziranost, nezadostne skladiščne in prodajalne zmogljivosti, nizka akumulativnost ter nezainteresiranost za hitrejši razvoj. Razvoj trgovinske dejavnosti sta od sredine šestdesetih let spodbujevala združevanje panožnih podjetij in rast domače industrijske proizvodnje blaga široke potrošnje. V strukturi prodaje na drobno se je začel zmanjševati do takrat izrazito prevladujoči delež živilskih izdelkov na račun povečanja prodaje trajnih dobrin za široko porabo. Toda rast standarda se je najbolj kazala v naraščanju trgovske prodaje osnovnih živil do leta 1980 (v Sloveniji je bila v primerjavi z letom 1955 prodaja vseh vrst svežega mesa 3,4-krat večja, mleka 7,7-krat večja, prave kave pa kar 22-krat večja), nakar pa so v naslednjem desetletju začeli občutno upadati tako realni osebni dohodki kot trgovski promet.
Od sredine šestdesetih let so bila ustanovljena številna nova trgovska podjetja, med katerimi so nekatera zaradi svoje ekonomske moči postala nosilci razvoja trgovine pri nas. Med slednjimi sta bili podjetji Emona in Mercator, ki sta odločilno vplivali na trgovsko dejavnost in ponudbo v Posavju. Po zahodnih zgledih so se začele odpirati prve samopostrežne trgovine, ki so spodbudile napredek pri preskrbi prebivalstva predvsem z vse večjo ponudbo konzervirane in vnaprej pripravljene hrane. V Sloveniji je bila prva samopostrežna prodajalna odprta leta 1959 na ljubljanskem Bavarskem dvoru, leta 1971 pa jih je po vsej republiki delovalo že 508. V sedemdesetih letih so začeli graditi tudi prve povojne veleblagovnice, sprva v Ljubljani in Mariboru.
Preobrazbo nakupovalnih navad v deželi pod Triglavom po zahodnih zgledih je naznanilo odprtje ljubljanske veleblagovnice Maximarket na Trgu revolucije (danes Trg republike). Program trgovske hiše je posrečeno dopolnil vsebino novega mestnega in republiškega političnega, gospodarskega, družabnega in kulturnega središča. Z raznovrstno ponudbo artiklov in edinstvenih storitev (npr. lastno pekarno) je Maximarket predstavljal najnaprednejšo veleblagovnico v skupni državi. Trgovski dejavnosti je postavil nove, višje standarde ter postal predhodnik in vzor modernih blagovnic, ki so zatem vzniknile v številnih slovenskih mestih. Do leta 1985 jih je bilo odprtih že 60, medtem ko jih je leta 1960 delovalo zgolj pet.
»Čeprav je v sedemdesetih letih treba iskati razloge za poslabšanje gospodarskega stanja in izbruh krize na prelomu desetletja, je bil v vsem povojnem obdobju z vidika življenjske ravni ravno ta čas za Jugoslavijo (in Slovenijo), najboljši,« ugotavlja dr. Marta Rendla v svoji študiji o življenjski ravni v jugoslovanskem socializmu Kam ploveš standard?. Ugodne gospodarske razmere, hitra rast proizvodnje blaga široke porabe ter odprtost državne meje z Avstrijo in Italijo za zasebna potovanja v tujino, so bili poglavitni dejavniki, ki so spodbudili razmah množične potrošnje v sicer politično »svinčenih« letih. Ker so osebni dohodki na leto rasli – četudi le malenkostno – hitreje kot cene življenjskih potrebščin, so mogli jugoslovanski potrošniki v povprečju nabavljati vse več oziroma vse bolj kakovostne dobrine. Za pokritje trgovinskega primanjkljaja spričo vse večjega razkoraka med izvozom in uvozom je vodstvo države najemalo tuja posojila, zaradi česar je skozi celotno desetletje uspelo vzdrževati privid naraščajoče blaginje. Opisane razmere so tudi v Sloveniji spodbudile nagel razvoj trgovinske dejavnosti, ki ni obšel niti Brežic in to ne glede na to, da je bila občina po razvitosti in blaginji prebivalcev na repu republiške statistike.