Konservatorstvo kot organizirana služba na slovenskih tleh obstaja že več kot stoletje. Njegova pot se je vila in brusila skozi različne okoliščine in politične ureditve. Spomeniška služba je po drugi svetovni vojni pod okriljem centralnega republiškega zavoda skrbela za celotno slovensko območje, pozneje je bila organizirana v posamezne samostojne regionalne enote, dolgo je sobivala s službo varstva narave, nato pa bila ponovno ločena in centralizirana. Vzporedno z organizacijskimi spremembami spomeniškovarstvene službe je potekal tudi razvoj pravnega varstva dediščine v okviru različnih področnih zakonov, podzakonskih aktov in pravilnikov. Brez njih bi verjetno bila večina naše kulturne dediščine danes že izgubljena.
Vendar pa varovanja, negovanja, razumevanja in dojemanja nepremične kulturne dediščine ni moč zagotavljati zgolj z (u)pravnimi določili. V upravnih postopkih, povezanih z varstvom dediščine, namreč nemalokrat pozabimo prav na kulturne pomene, ki jih materialni ostanki preteklosti nosijo in posredujejo in zaradi katerih so sploh pridobili svoj »status«.
Danes se dediščina pogosto dojema zgolj kot všečna nalepka brez družbenega konteksta, kaj šele bogatega nesnovnega pomena ali simbolnih in duhovnih vrednot. Žal se sicer strokovno vodene obnove in revitalizacije vse prepogosto izvajajo v takšnem duhu. V današnjem času, usmerjenem predvsem k navideznemu, pogosto ohranjamo zgolj okrnjeno, brezpomensko pojavnost spomenika, od podedovanega pa izberemo le posamezne elemente, ki se zdijo našemu času estetsko najbolj všečni in jih kot takšne vkomponiramo v sodobno podobo. Ali pa vse naredimo »prav takšno«, kakršno je bilo, le da je novo in seveda veliko »lepše« in »trajnejše«. Pri tem pa pogosto pozabljamo, da so originalni materiali in konstrukcije nezamenljiv vir informacij, znanj in vrednot, ki pomniku dajejo njegovo kulturno vrednost. Z vsako obnovo in restavratorsko intervencijo, katere namen je zgolj estetiziranje, izgubljamo del svoje kulturne identitete, neizmerno bogastvo nekdanjih obrtnih mojstrskih veščin, predvsem pa dragocene podatke o nekdanjih uporabnikih. Izgubljamo zgodbe, zapisane v stene, na zidove, strehe in vrata hiš. Mnogotere simbolne pomene lahko ugotavljamo za vsak detajl, vtkan v objekte dediščine, ki nezamenljivo tvori celoto dediščinskih pomenov.
Kako torej posameznika in družbo spodbuditi k spoštovanju skupnega podedovanega kot nezamenljive vrednote življenja? Kako v družbi vnovič vzpostaviti vez s preteklimi časi, ki so oblikovali nas in naš prostor? Ob potrebnem povečanem državnem sofinanciranju spomeniških obnov se rešitev skriva v sistematičnem, kontinuiranem vključevanju javnosti v varstvo dediščine, v njeni popularizaciji in trajnem izobraževanju v vseh starostnih in interesnih skupinah, z izobraževalnimi ustanovami na čelu. Kajti izobražen, informiran in senzibilen posameznik je najboljši varuh pomnikov in prenašalec z njimi povezanih vrednot.