Na tem mestu predstavljamo kronološki razvoj ljubljanske plinarne od začetkov do 21. stoletja. Povzet je po dosedanjih monografijah vodilnega raziskovalca slovenske tehniške dediščine Tadeja Brateta in knjigah ter spominskih prispevkih drugih avtorjev, povzeli smo tudi vsebino določenih časopisnih člankov pred letom 1939.
1856-1857 – Obrtnik J. Freyberger iz šentpetrskega predmestja si je leta 1856 omislil zasebno plinarno v namen razsvetljave, ki je dobro delovala. Ljudje so pritisnili na oblast, naj pospeši izgradnjo mestne plinarne. Mestni svet je leta 1857 objavil razpis, po katerem je pozval interesente za plinsko luč, naj prijavijo svoje zahteve in želje. Stekla so pogajanja z dobavitelji plinarniške opreme in možnimi investitorji.
31. 3. 1860 – Med občino deželnega glavnega mesta Ljubljane in Ludwigom Augustom Riedingerjem, tovarnarjem iz Augsburga, je bila sklenjena pogodba o uvedbi plinske razsvetljave v Ljubljani. S tem je bila podeljena koncesija za razsvetljavo ulic in trgov s plinom za dobo petintrideset let. Takoj ko je pričela plinarna obratovati, je Riedinger ustanovil delniško družbo »Laibacher Aktiengesellschaft fűr Gasbeleuchtung”. Predsednik družbe je postal ljubljanski bančnik Lambert Luckmann.
1861 – Že junija tega leta so v razkopane ulice polagali plinske cevi, pospešeno so gradili tudi plinarno. Novembra so se v Ljubljani zasvetile plinske luči. Po ljubljanskih hišah so plinske luči zagorele že v soboto, 9. novembra 1861, o čemer so poročale »Novice gospodarske, obertniške in narodne« dne 13. novembra. Čez dva tedna, 27. novembra 1861, pa so Novice lahko poročale, da je 19. novembra 1861 prvikrat ljubljanske ulice razsvetlila nova svečava s plinom (gazna, tudi kozja svečava). Ljubljančani so jo sprejeli z živim veseljem, saj je bil tisti dan tudi god presvetle cesarice. Ko je plinarna začela obratovati, so plin izdelovali iz lesa po francoskem, Lebonovem načinu. Retorte za pridobivanje plina so bile sprva izdelane iz keramike. Retorte so sicer kovinske ali steklene hruškaste posode z dolgim, upognjenim vratom, uporabljali so jih za destiliranje.
Plin je bil precej drag, plinarna pa je že prvo leto začela izkazovati dobiček in dividende delnic so rasle. Lastniki delnic so bili predvsem nemški premožneži, ki so skubili ljubljansko mestno upravo in meščane. Plinarna tako donosne pogodbe z mestom ni hotela razdreti ali zmanjšati cene plina. Ljubljanski mestni svet je želel že leta 1889 prekiniti poslovanje s plinarniško družbo v Ljubljani, vendar ni bil uspešen. Odločili so se, da bodo postavili novo, lastno in konkurenčno plinarno, vendar so ti načrti padli v vodo . Plinarna je imela tedaj 18000 goldinarjev dobička, ki so si ga razdelili zlasti nemški delničarji.
1896 – Potekla je pogodba med mestno občino in plinsko družbo. Pričelo se je pogajanje za novo pogodbo, ki je imela veljavnost do leta 1906. Mestna občina je dobila zastopstvo v upravnem odboru podjetja. V upravni odbor je bil delegiran Ivan Hribar. Mesto je imelo veliko srečo, da ob potresu aprila 1895 plinarniško cevovodno omrežje ni utrpelo poškodb.
1898 – Poleg mestne plinarne je 1. januarja 1898 pričela delovati Mestna elektrarna ljubljanska, ki so jo postavili leta 1897. Mesto je zažarelo ob električni luči. Plinarna je bila že zastarela in iztrošena. Odjem plina je precej upadal, električno omrežje pa se je širilo. Plinske svetilke v mestu so začele ugašati.
1903 – Plin so po nekaterih virih začeli pridobivati tudi iz premoga v retortnih pečeh.
1905-1906 – Ivan Hribar, tedanji ljubljanski župan, je 2. 1. 1905 sklical tajni sestanek, na katerem je bil sprejet sklep za nakup delnic Ljubljanske delniške plinarne precej pod nominalno vrednostjo. Do 16. 2. 1906 je občina odkupila toliko delnic, da je imela v družbi že večinski delež. Na občnem zboru družbe je imela kar 47 glasov od skupnih 60. Tako je na tem zboru družba prešla v slovenske roke. Že leta 1904 je od plinarne zahteval plačilo davka za uporabo mestnega zemljišča, kjer so potekali cevovodi oziroma kjer je stal glavni obrat. Plinarna se je pred propadom rešila tako, da so bili delničarji pripravljeni prodati delnice za vsakršen denar. Župan Ivan Hribar je odobril 100000 kron za njihov odkup. Odkupili so 237 delnic. Ljubljanska občina je postala upraviteljica plinarne. Od leta 1907 je odjem plina znova začel naraščati, plinarna in mesto z njo je imela velik dobiček.
27. maj 1908 – začeli so urejati novo cestno plinsko razsvetljavo. Napeljali so Auerjeve plinske žarnice. Nad slabo in drago električno razsvetljavo prebivalstvo ni bilo navdušeno. Auerjeve luči so svetile neprimerno močneje ter oddajale bleščečo belo in jasno svetlobo.
1909 – V ljubljanski plinarni so postavili novo peč z osmimi retortami, ki so jo kasneje še razširili. Kurili so z angleškim in ostravskim premogom. V oglasih je ponudbo oglja zamenjala ponudba koksa za obrtnike in občane.
1915 – Zaradi prve svetovne vojne in posledično pomanjkanja premoga je prihajalo do restrikcij pri razsvetljavi mestnih ulic in javnih lokalov. Plinarna je imela težave pri vzdrževanju tlaka v sistemu. Grozila je ustavitev proizvodnje plina. V Slovencu so 4. 12. 1915 naročali ljubljanskemu prebivalstvu, » … da porabo plina za razsvetljavo najmanj za polovico zmanjšajo, porabo plina za kuhanje in kurjavo pa popolnoma opuste. To je sedaj edino sredstvo, s katerim se utegne odstraniti preteča katastrofa, da plina popolnoma zmanjka. Čim dobi plinarna zadosti premoga, se poraba plina ne bo več ovirala.« Pa še: »Z magistrata se poroča, da je plinarna vsled pomanjkanja premoga primorana drugi teden, najkasneje v sredo, ustaviti obrat. Mestni magistrat se je na vse mogoče načine prizadeval, da bi dobil za plinarno premog. C. kr. ministrstvo je celo odredilo rekvizicijo premoga na korist plinarne, premoga pa vendarle ni.«
1916 – Viri, ki jih navaja strokovna literatura, so podali opis ljubljanske plinarne: ta je imela kurilnico s petimi plinskimi pečmi s po osmimi litoželeznimi retortami. Plin so vodili skozi hladilnike in poseben filter, katranar, kjer so iz plina izločali katran. Imeli so tudi pralnike plina, ki so uporabljali apneno vodo, in tri plinohrame, dva s prostornino 500 m³ in eden s prostornino 800 m³. Oddajo plina so merili z dvema plinomeroma. Plin so s posebnimi pihali vpihovali v cevovodni sistem, ki je tekel pod cestnim tlakom in je bil takrat dolg 18 km. Pihala so sprva poganjali s parnim strojem, kasneje pa s plinskim motorjem z notranjim izgorevanjem. Tlak v omrežju je bil razmeroma nizek, regulirali pa so ga s posebnimi regulatorji, ki so v plinovodnem sistemu zagotavljali enakomeren tlak. Plinarna je iz premoga proizvajala plin, koks, katran in pepel. Leta 1916 je prišlo do likvidacije plinarniške družbe. Predsednik likvidacijskega odbora je postal ljubljanski podžupan.
1917 – Mestna občina je postopoma nakupovala še preostale manjkajoče delnice. Občina je leta 1917 plinarno priključila mestnim podjetjem vodovoda in elektrarne. Tako plinarna v Ljubljani kot tisti v Celju in Mariboru so se ustavile, saj plina zaradi nedobave surovin ni bilo več. Vladalo je grozno pomanjkanje vseh dobrin.
1919-1920 – Plinarna je znova začela s proizvodnjo plina. Plin se je naslednje leto (1920) podražil za 100 %. Ker so vsi s porabo varčevali, ga je bilo za vse dovolj.
1923-24 – V plinarni so zaradi vnovičnega naraščanja odjema plina zagnali kampanjo za uporabo plina v gospodinjstvih, za kuhanje, gretje sanitarne vode in centralno kurjavo, ter v obrti in industriji. Časopisi so bili polni hvale o plinu. hvalili so njegovo nizko ceno in praktičnost uporabe. Organizirali so tudi tečaje za gospodinje, na katerih so jih učili kuhanja s plinom. V ljubljanski plinarni so se odločili za postavitev dvoplinskega generatorja. Čez nekaj let pa so znova postavili klasične peči. Leta 1924 so prenehali uporabljati mokre števce za plin.
1925 – Plinarna in Mestna elektrarna ljubljanska (dalje: MEL) sta se modernizirali. Plinarna je vgradila še tri nove retortne peči. Časopisni oglasi so ponujali naprodaj koks in ga hvalili kot kakovostno brezdimno gorivo.
1928 – S pospešeno gradnjo stanovanjskih poslopij v Ljubljani so se pojavila moderna stanovanja s prvimi kopalnicami. Vsako sodobno stanovanje je moralo obvezno imeti plinski priključek.
1930 – Plinarniško cevovodno omrežje se je podaljšalo že na 34668 metrov. V časopisu Slovenec je bila 29. 8. objavljena novica, da iščejo primernejšo lokacijo za novejši plinarniški obrat. Poročali so, da se je stalno naraščajoči konzum plina v Ljubljani že skrajno približal najvišji kapaciteti dosedanje mestne plinarne, tako, da je nastal tudi problem za zgraditev nove mestne plinarne. Pisalo je: »Sedanja plinarna, zgrajena preti 60 leti, je že preveč v centru mesta, pa tudi premajhna je postala. Med raznimi variantami, kje naj občina zgradi plinarno, se je najbolj uveljavil projekt, naj gradi mestna občina plinarno v bližini vodovoda v Klečah. Pri ogledu na že zagotovljenem zemljišču v izmeri 20.000 kv. metrov so ugotovili, da mora biti nova plinarna še enkrat večja od sedanje in tudi, da mora biti zunaj mesta in sicer na severni strani. Vendar pa pri ogledu še niso bili razčiščeni vsi pomisleki glede nove plinarne, zakaj pojavili so se ugovori. Seveda bo moral še občinski svet obravnavati celotno vprašanje in bo treba še mnogo truda in dela, preden pride Ljubljana do nove moderne plinarne.«
V bilanci Mestne plinarne ob koncu leta 1930 je pisalo, da je tega leta plinarna položila glavne plinske cevi za tri velike mestne dele: »cev Za Gradom za Prule, Karlovško cesto in del Trnovega; cev na Dunajski cesti za ves Bežigrad, nadalje za arteljerijsko vojašnico in sploh za ves svetokriški okraj in cev na Celovški cesti za vso Šiško, to je 8 km cevi. V prihodnjem letu se bo plinsko omrežje razširilo približno za 30 % od obstoječega omrežja. Treba pa je pripomniti, da se bo plinarna ozirala predvsem na prošnje priglašencev tako, da bo preskrbela s plinom predvsem tiste ulice, kjer bo za to večji interes. Zaradi tega opozarjamo ob tej priliki interesente, da se priglase pravočasno. Letos se je pomnožilo število plinskih odjemalcev za 289, 19 pa jih je odpovedalo. Za razsvetljavo se plin ne rabi več, pač pa ga še napeljujejo za rezervo, za razsvetljavo v slučajih, ko odpove elektrika, kar niso baš redki primeri. Število cestnih plinskih svetiljk se letos ni pomnožilo. Montirali so 140 kopalnih peči, 230 kuhalnikov, 65 štedilnikov, 120 likalnikov, 95 sobnih peči itd. Plinarna je letne producirala 1,748.590 m³ plina.« (Vir: Slovenski narod, 31. 12. 1930)
1932 – Dotrajane retortne peči so zamenjali in zgradili sodobno komorno peč. To je bila vertikalna plinska peč s petimi vertikalnimi jaški. Bila je sodobnejša od starih retortnih peči. Peč je začela delovati 27. 2. 1933. Plinarna je zmanjšala ceno plina in se hvalila, da ima najcenejši plin daleč naokoli. Gospodarska kriza je silila vse, da so karseda skromno živeli. Plinarno so vseskozi obnavljali in posodabljali, vendar je kljub temu životarila. Na koncu leta je bilo plinovodno omrežje dolgo že 46000 metrov, v enem letu se je razširilo za 6000 metrov. Potrošnja plina je v tem letu zrasla za 5 %. V naslednjem letu (1933) so še vedno v nekaterih ulicah polagali plinske cevi, denimo v Puharjevi ulici in od Bleiweisove do Tyrševe. Avgusta 1932 se je v časniku Slovenski narod neki hišni gospodar pridušal, da naj vendarle že napeljejo plin v določeni predel Šiške, saj nobeno resno gospodinjstvo ne more brez njega. Plinarna je odgovorila, da so za sedaj plin napeljali zgolj po glavnih ulicah ter naj se javijo interesenti, ki želijo plinsko napeljavo. Obenem so povabili gospodinje na brezplačno izobraževanje glede kuhe na plinu.
1934 – Generalno obnovo ljubljanske plinarne so končali. Poleg novih peči so vgradili nove čistilnike plina. Proizvodnja koksa se je povečevala in dajala dodaten zaslužek. Plinarna je s tlačnimi sunki plina začela na daljavo prižigati in ugašati plinske svetilke. Plinarna je tega leta imela le še 465 plinskih svetilk, medtem ko jih je bilo leta 1922 še 1791. Elektrika je vse bolj izpodrivala plinsko luč.
1939 – Plinarna je v Mostah zgradila še en pomožni obrat za predelavo stranskih proizvodov plinarne. V njem so takrat predelovali zlasti katran, ki so ga uporabljali za tlakovanje mestnih ulic. Pozneje so se te delavnice osamosvojile in delo nadaljevale kot Kemična tovarna v Mostah.
1941 – Plinarno so vodili Italijani. Vse investicije in obnove so se končale. Med vojno je mnogokrat primanjkovalo premoga, zato je večkrat grozila ustavitev proizvodnje plina. Delovanje in stanje plinarne je bilo podobno kot med prvo svetovno vojno.
1944 – V mestu so ugasnile skoraj vse plinske svetilke. Ostale so le še v Salendrovi ulici in na Tivolskem gradu.
